Velika dilema našega časa

Ne vem, če je še kakšna družba bila priča toliko dilemam, ki bi jo postavile pred razpotja in odločitve, kakor ravni mi Slovenci in naši predniki. Dovolite, da kratko pojasnim z najbolj izstopajočimi primeri. Deveto stoletje našega šteta se je na ozemlju današnje Slovenije šibilo pod težo retoričnega vprašanja, ali je večji car Ciril ali v isti kategoriji oskarja dobi raje Metod. Malo kasneje se današnji Kranjci na referendumu (s tesno večino) odločili, da bi Brižinske spomenike raje imeli napisane v karolinški minuskuli kakor pa, da bi se samo zanje izmislili cirilico (no, do tega je žal vseeno prišlo malo južneje). V obdobju Habsburžanov zaradi germanske doslednosti večjih razdorov resda ni bilo, zato lahko takoj skočimo v čase, ko se je slovensko kmetstvo množično spraševalo ali sta Marija in Terezija res sestri. No ja, brat in pisat pa smo se le naučili! Al prav se piše kaša ali kasha…če omenim samo Prešerna, prvopodpisnika peticije za pravilno rabo slovenskega jezika, ki je za las propadla. Pa hop v novejše čase. Dedje in pradedje, jasno, očitno nikoli zaključena debata o Nemcih in partizanih. In če so starši (razdvojeni in na smrt skregani) tripali bodis na Beatele bodisi na Rollinge, so se naši starejši bratje in sestre morali postaviti na stran Explorerja ali Mozile… Dileme in delitve par exellance. Kaj sploh še ostane moji generaciji…

Stvar je jasna – ples. Generacija ‘79 – kakšna prej – kakšna kasneje – se je odločila ponovno napasti plesne podije. Če se je včasih plesalo na vse, kar je kakorkoli dišalo po glasbi, vam sporočam, da so ti časi mimo. Ključno vprašanje, ki kroži po plesnih koluarjih danes in se manifestira na vseh ravneh sodobne (domnevno post-tranzicijske) slovenske družbe, je seveda: SALSA ali SWING!?

Tvegam, da z besedami, ki sledijo, izgubim kakega prijatelja ali prijateljico, ampak dilema je resna in ker razkol včasih čutim na lastnih plečih, bom vseeno pomodroval o skivnostih plesa, ki sem jih začutil, ko sem se zasvojil… Moja plesna pot se je začela, ko me je – v drugem razredu osnovne šole – hčerka bodočega direktorja nacionalnega mobilnega operaterja povabila na plesne vaje. Ne bom trdil, da sem tedaj začutil neko neustavljivo strast (niti do plesa niti do nje), a vendar me je okužila. S plesom, se razume! Ne čutim se plesalca, velike težave imam s posluhom in ritmom, moja motorika ima omejitve, a eno je gotovo… rad plešem! Preprosto. That’s it. To mi zadostuje.

Od najstniških plesnih vaj naprej, sem s svojimi ljubeznimi obiskal še nekaj plesnih tečajev. Brez pardona, nekaj kar morate poizkusiti! Ni lepšega, kot ljubljeno osebo zavrteti v svojem objemu, se prepustiti in uživati v komunikaciji dveh teles ob čudoviti glasbi. Pri plesu ni goljufanja. Je ali pa ni. Čutiš ali pač ne čutiš. Kemija brez primere, če rata. In pri tem sem imel vedno srečo s plesalkami! Tudi s tistimi, ki me sicer niso tako ali drugače spremljale na življenski poti, pa naj se sliši še tako patetično. Zanimivo, s tistimi s katerimi sem najbolj užival in rad plesal, so bile tako ali drugače najboljša družba tudi po plesu. V resen razmislek in ravnanje!

Zdaj pa in media res… torej ali salsa ali swing? Zakaj salsa? Zakaj swing? Kdo je boljši, kdo je pravi… Za tiste (tipe), ki morda ne veste o čem govorim ali pa si samo ne predstavljate… to je kot Olimpija pa Jesenice pri hokeju, samo čisto drugače

Moja SALSA se je začela davnega leta…okoli 2004. Naključno. Neko popoldansko razmišljanje o tem, da bi zopet pokukal v plesne dvorane, je prekinil telefonski klic. “Jure…a bi šel z mano na salso?” Takrat je bila salsa zame sicer še nekaj, kar je bolj pod hrano sodilo, ampak če me ona vabi, potem bo že dobro, sem rekel… Pa sva šla. Salsa je takrat postala pot, ki me je včasih vodila hitreje, drugič počasneje. Nekaj časa sem samo stal na njej in se posvečal še drugim stvarem. A vedno je ostala z menoj, bolje rečeno jaz z njo… s salso namreč, saj so se poti s prvo plesalko bolj ali manj razšle. Kaj je tako posebnega v salsi? Trije koraki, pavza, pa še drugi trije koraki, čudna muzika, ki je še zdaj ne morem (razen ob plesu in teku) poslušat, ušesom in telesu nenavaden ritem… Grozno. Pa so šli tečaji za tečajem mimo. Od prvih najbolj odbitih z nekim semizdikolumbijcem, ki je mimogrede osvajal še mojo plesalko, do nekih intenzivnih tečajev, kjer smo se tudi kregali in še in še. Zgodbe, ki jih piše življenje. Stotine prepotenih teles, bežnih nasmehov, lomljenja rok, smeha in zabave, dotikov in spogledovanj, veliko dela, truda. A vedno z veseljem in rad. Zakaj salsa? Salsa je najprej strast. Je želja plesalca, da postane tvoja plesalka kraljica plesnega podija in zažari v vsem svojem sijaju. In je hkrati takrat samo tvoja. Je igra brez besed. Besede v tem plesu so dotiki, utrinki tišine med njimi so pogledi. Je neomejena koncentracija in posvečenost tistemu, ki se ti vdano prepušča. Umetnost je v prepuščanju. No pain, no gain. Tveganje in zaupanje. Več ga je, večji so užitki. Saj zato plešemo, kajne?! Še nekaj paše k salsi! Energija, vročica in znoj, veliko znoja… Nikoli ne bom pozabil mojega prvega salsa žura, ki se je zavlekel do zgodnjih jutranjih ur, še v Starem Gleju je bilo na Poljanski. Februarje je bilo, v precej velikem, dvonadstropnem prostoru so bila zaprta okna popolnoma zarošena. Na njih se je kondenziral znoj in tekel po njih kar v potokih, napol razgaljena telesa mladenk pa so se zabavala z rokami nadebudnih mladcev. Tempting. Zlahka se uprem skušnjavi, razen tedaj, ko ji podležem Tudi to je moja salsa. To je pot, ki je (še) na zapuščam… Sploh pa ne sedaj, ko z izvrstno plesalko uresničujem svoje plese sanje. Precej poredko, a takrat s toliko večjim užitkom. Še dobro, da smo tudi krog ljudi v moji taborniški družbi uspeli pripraviti k plesu, pa lahko še kdaj kateri ukradem kakšen korak tega latino bisera…

Ne sicer pri meni, zgleda pa nekako takole…

 

 

Zgodba o SWINGU je malce drugačna. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem tistega torka 2007 priromal na Kodeljevo. Vem, seveda vem. Prijatelji in prijateljice, kakopak. Večera še nismo želeli zaključiti, pa smo šli tja… in so ravno plesali. Kot da bi prišli na občni zbor čudakov. Skačejo, z nogami butajo ob tla, tako šablonski gibi, muzika taka, da bi jo dinozavri posušal, če ravno ne bi že izumrli, da o oblekah, frizurah sploh ne govorimo. Pa glavna swingerašica pije pivo…bljaaah No, vseeno smo vztrajali. Sej vemo, kdo je pri nas za swing kriv! In ne samo vztrajali, vstali smo izza mize, pogledali na plesišče, kako se stvari streže in poizkusili. Trezni, da ne bo pomote! Glej ga zlomka, čez par minut nihče ni več vedel, koliko tečajave (ni)mamo za seboj. To mora bit pa res hud ples! Kar naekrat je postalo vse tako preprosto. Če se ti je zdelo, da že vse obvladaš, si preprosto pogledal na plesišče in pobral še kje kako figuro. Spomnil si se še disko-swinga z valete, diskofoxa z maturanca, mame, ko je šipe čistila in očeta, ki je obrezoval sadno drevje…združil to v gibanje dveh teles na primerni razdalji, pazil na korake, se prijazno nasmihal soplesalki … in rekli smo, da plešemo swing. Zdej vem, da je zadaj še mnogo več, takrat pa mi je bilo … pravzaprav vseeno. Ne vem, kako je zgledalo, vem pa da je bilo noro zabavno, polno smeha in dobre volje. To šteje. Zadevo smo ponovili in ponavljali. Klepete ob torkovem čaju je dopolnili še nekaj, čemur bi nekateri rekli plesni koraki. Kakšen je torej zame swing? Swing je zabava. Swing je sproščenost, je znanost locirana nekje med ameriškim pojmovanjem umetnosti, kreativnostjo, s primesjo telovadbe in velikim kančkom kiča. Vse to z ogromno glamurja, minimalistično razkošnostjo pustnih mask kostumov, ki si jih plesalci in plesalke nadevajo, zavito v glasbo, katerih redni poslušalci, vsaj zdi se tako, so že davno umrli. A je lepo, ima v tej svoji bizarnosti celo svoj smisel in je – še enkrat poudarjam – noro zabavno ter mnogo bolj sproščeno od prej opisanih plesov. In sploh ne tako enostavno. Čutil sem skupnost, povezanost, igro, ja resnično, igro množic, pripadnost kulturi, če že ne kar kultu… Ne plešem swinga, samo poizkušam se tu in tam v njem. Lepo mi je, igram in zabavam se, moji prijatelji in prijateljice ratujejo pravi malo mojstri. Bojim se, da se ne bomo več tako zlahka švercali, stvari se namreč resno komplicirajo Sixcount, eightcount, lindey… komaj izgovoriš, kajšele zaplešeš.

Ne sicer pri meni, zgleda pa nekako takole…

 

Vem, bil sem pristranski in predolg. Niti nisem želel drugače. A dileme zame ni. Zmaga ljubezen do plesa. Rad bi videl, da moji otroci nekega dne plešejo. Da se tudi s plesom naučijo kulture, bontona, spoštovanja partnerja, čutnosti, motorike, samostojnosti, komunikacije, aktivnega sobivanja v družbi, (samo)spoštovanja, odnosa do lepega, zdravega in še mnogo tega. Imam občutek, da jim bo močno prav prišlo vse, kar sam dobivam od plesa. Pa naj bo salsa ali salsa. Mislim salsa ali swing ali pa kaj čisto tretjega. Samo, da ne bi bil streaptease ali kaj drugega, kar se pleše ob drogu… Saj me razumete?!

 

 

 

Explore posts in the same categories: Čutim, torej sem