PRI JEŽU

Ježkov kotiček

jureh — Sat, 27 Jun 2009 21:28:14 +0000

Tukaj je delček mojega ustvarjanja v letih od 2001 do 2005.

Ježkov kotiček, po letnikih…

Rudolfovo

jureh — Wed, 24 Sep 2008 00:05:09 +0000

Novo mesto ima gledališče. Ne verjamem, dokler ne vidim. In kaj bi človek lahko boljšega, lepšega počel – namesto ležanja na plažah južnega mediterana, ki je zaradi slabega zdravja in še slabšega vremena bilo prestavljeno za nedoločen čas – kakor da obišče Anton Podbevšek Teater (APT) v Novem mestu. Danes sem si ogledal predstavo, performans, inštalacijo, event, šou… Sej preprost človek več ne več, kako bi to poimenoval.

Bom le kratko strnil nekaj ugotovitev…

1. Ob večernih urah zna biti v okolici bivšega Doma kulture (danes APT) precej osamljeno in temačno. Ne računajte, da boste na predstavo lahko počakali v kakšnem preddverju. Zaradi samote, sumljive okolice in somraka pri stranskem vhodu svetujem vsaj veliko mero previdnosti, razmislite pa tudi o ostrejših varnostnih ukrepih, morda celo kakšnem hladnem orožju.

2. Točno petnajst minut čez napovedano uro pričetka predstave prikupne in prijazne lokalne hosteste – s svojimi baretkami noro spominjajo na Pariz, z ostalo garderobo pa bolj na Gabrje – že odprejo vrata in množice lahko preplavijo APT.

3. Notranjost APT je prijetno obnovljena. Imam nekaj arhitekturnih vprašanj, a pustimo stati… Saj tudi v časih, ko je v teh prostorih še Dedek Mraz raznašal svoja darila, ni bilo vse OK urejeno.

4. Če se po jutru dan pozna, je APT odličen kraj za vse ljudi z najrazličnejšimi socialnimi fobijami. Še posebej so danes lahko na svoj račun prišli antropofobi in homofobi, saj so na predstavi lahko uzrli sila malo bitij svoje vrste. Vseh trideset se nas je trlo v precej prazni dvorani.

5. Ta točka je namenjena finančnemu vidiku predstave, a ker nikakor ne pristajam na Mrkaićevo tezo gledanja kulture skozi novce, naj si s tem belijo glavo sponzorji in donatorji, ki bodo mogli za tehnično in estetsko dovršeno izvedbo predstave odšteti precej več šuškov. Ekipo vsaj 20 umetnikov, ki so sodelovali v inštalaciji, hmh mogoče je bil performens, tudi slovenski kulturni Jezus ne bi nasitil z dobrimi 300 EUR, ki so jih dobili od nas gledalcev. Ne težite meni, prosim. To ni ljubljanska Drama, jaz sem tokrat karto kupil!

6. Predstava Me-Ti, Knjiga obratov je (odrska) uprozoritev izvorno Brechtove ideje, z nekaj posrečenimi intervencijami v besedilo. Očem in ušesom zelo všečen strogi ples besed, glasbe, slike in gibov. Odlična scena in nastopi sodelujočih. Posebna pohvala predvsem ženskemu delu, ki kljub strogi uniformiranosti izraza in težki filozofiji eksistence, še vedno deluje zelo čutno, na trenutke živalsko privlačno. Morda pa samo meni…

7. Nazadnje, a ne najmanj pomembno. Bog pomagaj g. Bergerju (režiser), da bo lahko mirno in dolgo živel s tem, da velika večina ljudi ne bo nikoli razumela njegovih predstav. Naj mu to ne vzame poguma za nadaljnje ustvarjanje. Vsekakor všečno in privlačno, predvsem pa korektno kratko! Morda pa je skrivnost ravno v osebni intrepretaciji nerazumljenega. Tudi ali pa predvsem to šteje. Nekaj izvrstnih dialektičnih biserov je samo že razlog več, da je obisk APT in te predstave res dobra naložba. Tudi, če zunaj ne dežuje!

Bistvo zgodbe je drugje, APT pa res zgolj povod, ko v torek zvečer ni bilo druge alternative, psa pa več kot 6 ur na dan tudi ne gre sprehajati. Namreč namesto na dopust, sem se zaradi bolezni za dva dneva vrnil v domače Novo mesto. Po 48 urah že norim in se tresem. Zdi se mi, kakor da se je ustavil čas. Kaj ustavil, v Novem mestu se morda vrti celo nazaj?! The Twilight Zone? Mesto je skozi oči mladega, energije polnega, odprtega, česarkoli željnjega obiskovalca (beri mi z ustnic) M-R-T-V-O. Saj včasih močno paše, priznam. Morda sem celo pretirano kritičen, ker mi prestolnica narekuje močno drugačen tempo, kjer ni delčka dneva, ko se ne bi kaj dalo, če bi se le želelo… In bi se navadil, gotovo bi se navadil tudi na življenje tukaj. Sploh, če bosta Novo mesto in Ljubljana oddaljena le še pol ure in ne več 70km tako kot včasih. A z vsako minuto več, ki jo prebijem tu, se mi zdi, da ne bi bil srečen. Morda je to samo občutek. Bojim pa se, da je to prej eden izmed razlogov, da se bom v najlepše mesto – Novo mesto – tu in tam vračal zgolj in samo na zelo, zelo lepe obiske.

In ko potepam se okrog, ko je noč in zvezde gledam, spomnim se na svoje mesto, mislim na prijatelje. Grem domov v Novo mesto. (skupina Rudolfovo, pesem Grem domovo v Novo mesto)

Kofe za evro

jureh — Tue, 23 Sep 2008 22:22:39 +0000

Nedelja, 21. september 2008

Še en navaden volilni dan. Le da kava za en evro ni bila nikoli še tako obupna. In hkrati nikoli tako prijetna ter prepričljiva, saj si v njeno ceno nehote moral všeti še nabor vseh občutkov, ki si jih vskral z njo. Kakor so se narodi tod že tisočletja bili prsa na prsa, tako dramatično se na tem košku raja divji valovi morja zaganjajo v kopno, ki pa se sploh ne skriva. Skoncentrirano v točko brez povratka prestreza udarce in zdi se, kakor da tale status quo tukaj traja že ohohoho. Pozabite na Widnowse XP … pojem “okno v svet” na tem kraju dobi povsem drug pomen.

Poslušam čebljanje turistov, ki jih je z vseh vetrov prineslo na skalo, ki se morju upira z vseh treh strani. Ne vem pravzaprav kdo so in kaj iščejo, a so mi preprosto zanimivi. Misel mi prešine utrinek iz časov, ko sem fax poznal še od znotraj. Bivši profesor, bodoči minister, nam je pravil nekaj o oblikovanju identitete. Saj veste, nekaj je belo samo zato, ker obstaja tudi črno. Identiteta se oblikuje v odnosu do drugega in drugačnega. Kakorkoli, ti smešni turisti tako ali drugače vlečejo moje misli stran od dnevnega dogajanja v domovini, ki je že kar bolestno zaznamovano z volitvami. S “posmehom demokraciji” kot v zadnjem času vidim volitve sam. Ne govorim o legalnosti in legitimnosti, spomnim se zgolj na misel neznanega avtorja, da v kolikor bi volitve res lahko kaj spremenile, bi jih tako ali tako že zdavnaj ukinili.

Nisem indiferenten, želim si sprememb! Za razliko od večine ljudi, ki si želijo sprememb, le da se te ne bi dogodile njim, si sam želim predvsem slednje. Zaključuje se leto, ki je prineslo in odneslo marsikaj. Quid pro quo. Bilo je koristno, globoko, polno in ekstremno. V obe skrajnosti. In zaključuje se cikel, ki me je spremenil. In me preizkuša še naprej. Bom dovoli, da me posrka nazaj in oropa vsega, kar sem spoznal in se naučil. Skušnjava je velika, ker je udobno in mimo-sebe-bežno življenje vedno privlačna alternativa. Sploh danes, ko se sprašujem, ali kakovosti življenja drastično ne uničuje ravno neskončnost izbire “prav vsega”, ki je skoncentrirana na noro skrčenem osebnem prostoru individuuma. In sploh danes, ko si večino tega lahko tudi privoščim. Lahko si privoščim, a vem, da me to ne izpolnjuje. Ostati lačen in norčav, če se spomnim besed Steva Jobsa. Ostati iskriv, ustvarjalen, vsaj brez meja, ki hočeš nočeš v naših glavah nastajajo v procesu imenovanem “staranje”.

In če je zadnje leto res dalo tako veliko “kapitala” kot si sam neskromno domišljam, globoko v sebi čutim, da je prav in čas, da z njim nekaj naredim. Pustimo razmere na borzi, a čutim, da želim s tem čustvenim in izkustvenim kapitalom nekaj narediti. Dati, podariti, deliti. Vzajemno je, saj ko daješ dobivaš. Okoli sebe imam nekaj čudovitih ljudi in z njimi to že tako ali drugače počnem. Nekateri bi si želeli še več in drugače. A poslušati moram sebe, saj vem, da ne morem dati nečesa česar nimam. Ni preporosto, saj so psihološke igre pri ljudeh, ki jih poznaš domala do obisti, sila občutljiva zadeva. Sploh, če jih imaš na nek poseben način gotovo tudi rad. A nikoli si ne bi odpustil, vsekakor pa to s svojimi dejanji negativno vračal (toliko se že poznam), da bi zgolj zaradi racionalnosti in do neke mere celo samoumevnosti, pristal na dihanje s polovico pljuč in stiskajoče objeme okoli vratu. Vem, kako je to! Been there, done that. Tako ne želim in ne zmoreme delovati. Vprašanje je le, kako živeti s tem v svoji bližini. Najbližji bližini. Sprašujem se, če je to sploh mogoče?! V samoti, ko si zmorem priti najbližje k sebi, se pravzaprav ne ukvarjam s tem vprašanjem. To sem sam pri sebi že davno razmislil in razčistil. Gre za mnogo več in mnogo bolj elementarno.

Oblečen v domala vsa dolga oblačila, ki jih imam, ležim stisnjen v klopčič. Srkam neskončno energijo istrske skale in utaplajam misli v hipnotično šumenje valov in zavijanje vetra, kar vse skupaj deluje mnogo bolj pristno kakor na vaših iPodih. Surround je boljši od tistih, ki jih pričarajo vaši cenjeni hišni kini. In kakšna gospodična, ki slučajno zaide v to divjino je mnogo prijetneša za oko in dušo, kakor vse lepotice in lepotci iz naših priljublenih in hkrati “prepovedanih” spletnih strani. Poizkusite! Tako malo je treba. Kakorkoli obrnemo, človek v svojem razvoju in nizanju presežkov, tako ali drugače skuša narediti najboljše približke čudežev narave. Dvoličnost pa bo v času in smeri vrtenja tega sveta verjetno samo še naraščala. Lahko jo ignoriramo, odrivamo, zakrivamo… a dokler tega ne uredimo sami s seboj in izključno najprej zaradi sebe, bomo bolj na kratko srečo tekali. Če temu sploh lahko tako rečemo. Ko si primoran – denimo za malo dlje časa kot traja velika potreba – biti sam s seboj, je pot do takšnega spoznanja lahko precej krajša. Znamo danes sploh živeti sami s seboj?

V smešno-čudno-prijetnem Safari baru, kjer sem se znašel s svojimi mislimi in drobno črno knjižico, je k meni pristopil nemški turist. Starejši, umirjen gospod. Vem, da ste pomislili na na stereotipni profil množičnega morica. Ti pa so danes že malo out, saj že tisti “navadni” pedofili pravzaprav sploh ne izstopajo več. Ste začutili predsodke, ki so vas od zadaj lopnili po glavi? Nazaj k turistu… Začela sva v nemščini, končala v angleščini. Kratko, duhovito, iskrivo, prijetno. Energije ne poznajo krajev in časov, vedno pa spontano najdejo in povežejo ljudi, ki dajejo in prejemajo. Tega nas žal pri fiziki niso naučili. Upravljanja z življenskimi energijami namreč. In to je ena redkih stvari za katero res verjamem, da za spremembo ni relativna.

Čas je, da dvignem sidro…

p.s.

Še a propos volitvam, saj je vendar volilna nedelja! Ni ga sistema, ki se ga ne bi dalo še bolj pokvarit. Hkrati pa je pri nas ogromno priložnosti, da se naredi kaj bolje. Dajmo priložnost še komu. Tokrat – in všeč mi je – poizkusimo še nekoliko bolj po levi. Srbi imajo čudovit pregovor. Živeli bili, pa videli. Upam na (naj)bolje. Je lahko svet moj dom, če bom slučajno kdaj obupal nad našim vrtičkom?!?

Morda se bova ponovno srečala, toda tam, kjer si me zapustil, me nikdar več ne boš srečal.

Zdaj vem, zdaj grem

jureh — Fri, 19 Sep 2008 07:15:26 +0000

Nenavaden je občutek, a moram in želim. Grem. Žal ali na srečo tokrat sam. V želji, da je tokrat prvič in zadnjič tako. Vem, da je nekatere skrbelo, a star sem nek več kot 29 let in mislim, da se bom znašel. Mirnega srca ugašam računalnik in se odpravljam za nekaj dni na potep. Novim dogodivščinam naproti. Me prav zanima, kam me bo zaneslo!? Naprej in v nove zmage. Lepo bodite in radi se imejte.

Stik

jureh — Wed, 17 Sep 2008 14:17:42 +0000

Zgubljam stik.

Vsega je malo preveč.

Mislim, da moram ponovno obut tekaške copate.

Moja mala sreča

jureh — Mon, 18 Aug 2008 13:01:16 +0000

Shapa Habjanič

16.6.2008

( 15.8.2008 )

Popotovanje k sebi

jureh — Tue, 22 Jul 2008 04:21:03 +0000

Bedim sredi noči. Nekaj čez štiri kažejo kazalci budilke na moji nočni omarici. Organizem je po dvajset urnem popotovanju, ko sem skupaj z dnevom prepopotoval kakšno petino zemeljske oble, še nekoliko zmeden. Preizkusil sem domala že vse klasične metode, ki jih uporabim v izjemno redkih primerih, ko spanca ni od nikoder. Branje, televizija, meditativna glasba, med in mleko ter še nekatere druge, ki jih bi ob tej priložnosti ne bi želel opisovati… Ne pomaga! Prav, se pa lotim pisanja, malo razmišljanja in besednih iger.

Ne bom pisal romanov in opisoval vsakega dne, ki sem ga prebil v Koreji. Na facebooku boste tako ali tako našli kopico fotografij. Če pa pripravite prijeten večer v dobri družbi (v zadnjem tednu pogosto uporabljene besedne zveze gender balance & youth participation bi bile primerne tudi v tem primeru), pa z veseljem pridemo tudi “na dom” in pokažemo ter povemo, kaj in kako se je dogajalo v deželi velike vlage v zraku. Mnogo lepše, mnogo podrobneje, še zanimiveje.

Naj tukaj in zdaj strnem le nekaj misli, ki so mi rojile po glavi večkrat v času tega popotovanja. Že kar nekaj časa nisem bil tako daleč in prav zanimivo je bilo opazovati sebe, kdo sem in kako sprejemam svet okoli sebe.

Najprej ne morem mimo dejstva, da je bilo to spet eno čudovito popotovanje. Niti mi ni pretirano žal, da zaradi vseh zapletov z letalskimi kartami ni bilo kaj daljše. Ker verjamem, da se je vse to zgodilo z namenom. Verjamem, da je moje poslanstvo narediti, spoznati, ustvariti še nekaj ali nekoga pomembnejše od dolžine tokratnega popotovanja. Preprosto čutim, da je kar prav, da je bilo tako.

Zapisalo se mi je, da je bilo čudovito popotovanje. V prvi vrsti zaradi ljudi in krajev, ki sem jih spoznal in videl. Vem, da to ne pomeni kaj dosti, saj se to zapiše domala vsakomur, ki raziskuje daljne dežele. Bom natančnejši. Azija je po vseh svojih plateh zame bila še tabula rasa ali še bolj paradoksalno … španska vas. Moja izkušnja s to deželo je bila omejena na nekaj stiskov na sprožilce fotoaparatov, ko sem v Ljubljani nekajkrat pomagal skupinam Japoncev, da so se skupaj s Prešernovim spomenikom vsi stlačili – kakor Jezus z učenci na zadnji večerji – na eno fotko. Moja Azija je do sedaj pomenila še nekaj stikov s skavtskimi prijatelji, ki pa smo se srečevali vse povsod drugod po svetu. To pa je že bolj ali manj vse. Odkrivanje nečesa novega pa je zame vedno nekaj vznemirljivega in zato čudovitega. Pa čeprav je bilo odkrito in videno, kulturno tako zelo, zelo drugačno od vsega, kar sem do sedaj doživel.

Azija je drugačna in tudi Južna Koreja je nekaj posebnega. Ko vam bom pripovedoval podrobnosti o življenju in delu teh ljudi in mojih izkušnjah, boste zlahka razumeli zakaj! Zato podrobnosti o tem tukaj puščam ob strani. Večkrat v času potepanja sem razmišljal o svojih sposobnostih prilagajanja različnim kulturnim okoljem in ljudem. Nisem čisto prepričan, če je to že v človeku, so mi to morda dale skavtske izkušnje ali pa je resnica nekje vmes… A bolj kot se spoznavam, opažam svojo prilagodljivost na okolje. Kamorkoli grem, se znam in zmorem počutiti dobro, se obrniti in skoraj počutiti kot doma. Všeč mi, da se znajdem, da se ne obremenjujem, da se obrnem in z odprtimi očmi in ušesi z veseljem grem, kamor me pot zanese. Ne glede na jezik, hrano, običaje,… Všeč mi je, ker vidim, da se znam in zmorem vživeti v trenutek, kjerkoli in s komerkoli. Da s kar najmanj predsodki, pozitivnim razmišljanjem in odprtostjo raziskujem, kar mi je neznano. Z neboječim spoštovanjem drugačnega. Vsega, kar nas prebivalce tega planeta bogati in krepi kot človeško raso. Čutim pri sebi malo ciganske krvi, čeprav bi me marsikdo prepoznal za drugačne človeka. Večkrat v teh slabih štirinajstih dnevih sem ponovno razmišljal o življenju in delu v tujini. Svet je postal precej majhen in je zato tam, da ga spoznamo. Da namesto zaprtih in zagrenjenih lokalpatriotov postanemo resnično prebivalci planeta. Nekakšni “glokalci” (globalno-lokalno), ki bomo znali razmišljati globalno in v svojih lokalnih delovati tako, da bomo nekega dne res ustvarjali boljši svet. Za vse!

Smešno, a resnično, malo sem pogrešal sem salso Kratki poskoki v kakšnem prehodu podzemne železnice, obrat na eni nogi in kakšno čudno mahanje z rokami, kakšen tlesk na ulicah Seula… to je bilo to!

Tretja stvar o kateri sem precej premišljeval na tem kratkem popotovanju je precej bolj banalna narave, a sem ji s širšim razmislekom skušal dodati še drugo dimenzijo. Ni tako nenavadno, da so moj priljubljeni predmet opazovanja tudi ženske. Predvsem in le v času, ko še iščem tisto, ki me bo sprejela vsaj približno takšnega kakršen sem in bom tudi sam približno tako čutil do nje. Kaj ste pa mislili!? Iskrenost ter zvestoba – v mislih in dejanjih – sta kljub vsemu vrednosti, ki ju globoko cenim. Naj dolgo zgodbo naredim malo krajšo… Kaj je to lepota in kako je kulturno opredeljena? Srečeval in opazil sem ogromno žensk, a azijskemu tipu lepote nisem prišel do dna. V vsaki družbi domnevam obstajajo nenapisani kriteriji človeške lepote. Prav smešno mi je bilo, ker pri njihovih dekletih, ki so znala biti sila prijazna, zabavna in oh in sploh… nisem znal dobro presoditi, koliko pomladi štejejo (še dobro, da ni zategadelj bilo kakšnih hujših posledic ), kaj šele, da bi znal reči, ta gospodična pa je po njihovih kriterijih lepa ali spolno privlačna, če gremo še korak dlje. Žal sem bil mnogo premalo z njimi, da bi spoznal vso pestrost in raznolikost njihove človeške lepote… Očitno sem vzgojen v tako drugačnem okolju, da so ti kriteriji preveč zrasli z menoj. Še enkrat poudarjam, zelo prijetne, z glasom in stasom, tudi zabavne, a meni azijski tip lepote… žal ne potegne! Prihod v Helsinke ob povratku je bil zato zame podoben indijanskemu prihodu duše v večna lovišča.

Vsako potovanje mi vzbudi veliko željo. Željo po še! Verjamem, da sem prav vsak dan pomislil tudi na to. Delal načrte za zgodnjo jesen, ko bi jo rad mahnil še za kakšen podaljšan teden kam dlje na potep. Morda septembra ali konec oktobra kaka Portugalska, Jordanija,… Kdo ve?! Vse lepo in prav. A vedno močnejši je bil glas, ki mi je govoril, da bi vse to želel z nekom deliti. Čeprav sem imel čudovita sopotnika (prijatelja, fotografa, poslušalca, soustvarjalca, delilca usode in še mnogo, vse to zgolj v dveh osebah), ki se jima na tem mestu najlepše zahvaljujem, sam pri sebi ugotavljam, da si poleg popotovanj samih želim predvsem eno. Kar temu čudovitemu svetu ter trenutkom v prostoru in času ukradem, bi želel z nekom deliti. Pravi lopovi nikoli ne delajo sami. To usodo želim deliti in dajati. Sam sem zaradi dobrih staršev in spleta srečnih okoliščin dobil veliko. In še vedno dobivam. Z veliko žlico. Majhne, a dragocene stvari, izkušnje, spoznanja,… Čas je in srce tako pravi, da moram malo deliti, malo vrniti in nekaj dati tudi nekomu, ki bo verjamem nekoč zrasel iz mojih smrdljivih “tevic”, si oprtal nahrbtnik in jo mahnil tja, kamor meni danes še ni dano. Da bo tudi on ustvarjal boljši svet. Za vse ljudi.

Pol sedmih je že! Vstat bo treba in počasi v službo. Še en lep dan nas čaka…

…

But the real way to get happiness is by giving out happiness to other people. Try and leave this world a little better than you found it and when your turn come to die, you can die happy in feeling that at any rate you have not wasted your time but have done your best.

Lord Robert Baden Powell

Ja, ti!

jureh — Tue, 15 Jul 2008 05:21:04 +0000

Ker ne smem in ne morem drugače, ti takole sporočam, da mislim nate in te pogrešam!

Sonca in sreče.

Vem

jureh — Tue, 15 Jul 2008 02:34:51 +0000

Vem, ena velika luknja zeva od mojega zadnjega pisanja. Vsega je bilo preveč, preveč intenzivno, preveč veselo in preveč žalostno hkrati. Dolžan sem zapis o svoji mali tekaški zmagi na Gorskem maratonu štirih občin, ki je bil kraljevski vrhunec letošnje moje tekaške sezone. Lahko bi veliko napisal o novih potepanjih po Krasu, kakšni osmici, plesu, zabavi, norih dogodivščinah na Soči, kolesarjenju, piknikih… o vseh ljudeh, ki sem jih srečal in z njimi zamenjal nekaj energije. Moral bi napisati še kaj o smehu in solzah, ki predstavljajo dve plati iste medalje, zaupal kaj o nenavadnih poteh, ki jih ubirajo moja prijateljstva z nekaterimi ljudmi, ki mi v življenju veliko pomenijo. Lahko bi pojasnil vse podrobnosti dogodivščin s Finkami in krvavimi boji z njimi za letalsko karto, morda še kaj o norem koncu tedna visoko v hribih, ki je bil stranski izzid tega boja. In o vročih poletnih plesnih večerih, ki so zaznamovali dneve do odhoda v Korejo. Vsega skupaj je bilo preprosto preveč, preveč intenzivno, preveč lepo in zanimivo hkrati. Žalostno in obetajoče v isti sapi, da bi uspel vse to stlačiti v nekaj odstavkov. Niti nisem želel…

Odhajam za nekaj dni. V Korejo. Novim dogodivščinam naproti.

Sonca in sreče.

GM4O

jureh — Fri, 20 Jun 2008 15:45:32 +0000

GM4O je delovno ime za vrhunec moje letošnje tekaške sezone. Zaradi pripovedovanj in vsega kar sem prebral o tem čudovitem in hkrati noro napornem “Gorskem maratonu štirih občin” mi predstavlja večji izziv kot prihajajoči jesenski Ljubljanski maraton. Po uspešnih polletnih fizičnih pripravah je zadnje dni, ki so namenjeni počitku in “špageti dieti”, na delu še psiha. Zakaj? Samo nekaj dejstev v sliki…

35km. 5100m vzponov in spustov. Ne baham se, samo psihično se pripravljam, dvigujem si adrenalin, vizualiziram,… Dogaja se v glavi, ja, hudo! Jutri…