Toliko novega

Posted julij 1, 2010 od jureh
Kategorije: Brez kategorije

Vre pod mojim pokrovom. Ustvarjalni nemir, poletne želje, življenske odločitve…pravzaprav mi je vseeno, kako fenomen poimenujemo. Dejstvo, da sem obrisal prah z domače tipkovnice je dober znak. Ne vem natančno, kje se napaja ta nenadna sla, ki me žene k pogovoru s samim s seboj, a daje občutek živosti in potence. V tridesetih postane to kar naenkrat zelo pomembno 🙂

Mnogo se je dogodilo od 27.junija 2009, ko sem zadnjič zapisal nekaj vrstic na teh straneh. Vsak dan znova me je opominjal na iskanje dobrega v vsem, kar se dogaja okoli mene. A občutek, da gre vse skupaj prehitro, mi res ne da miru. Ne želim živeti tako! Težko ustvarjam, če tekam…

Advertisements

Ježkov kotiček

Posted junij 27, 2009 od jureh
Kategorije: Zgodilo se je

Tukaj je delček mojega ustvarjanja v letih od 2001 do 2005.

Ježkov kotiček, po letnikih…

2001

2002

2003

2004

2005

Rudolfovo

Posted september 24, 2008 od jureh
Kategorije: Zakaj, Zgodilo se je

Novo mesto ima gledališče. Ne verjamem, dokler ne vidim. In kaj bi človek lahko boljšega, lepšega počel – namesto ležanja na plažah južnega mediterana, ki je zaradi slabega zdravja in še slabšega vremena bilo prestavljeno za nedoločen čas – kakor da obišče Anton Podbevšek Teater (APT) v Novem mestu. Danes sem si ogledal predstavo, performans, inštalacijo, event, šou… Sej preprost človek več ne več, kako bi to poimenoval.

Bom le kratko strnil nekaj ugotovitev…

1. Ob večernih urah zna biti v okolici bivšega Doma kulture (danes APT) precej osamljeno in temačno. Ne računajte, da boste na predstavo lahko počakali v kakšnem preddverju. Zaradi samote, sumljive okolice in somraka pri stranskem vhodu svetujem vsaj veliko mero previdnosti, razmislite pa tudi o ostrejših varnostnih ukrepih, morda celo kakšnem hladnem orožju.

2. Točno petnajst minut čez napovedano uro pričetka predstave prikupne in prijazne lokalne hosteste – s svojimi baretkami noro spominjajo na Pariz, z ostalo garderobo pa bolj na Gabrje – že odprejo vrata in množice lahko preplavijo APT.

3. Notranjost APT je prijetno obnovljena. Imam nekaj arhitekturnih vprašanj, a pustimo stati… Saj tudi v časih, ko je v teh prostorih še Dedek Mraz raznašal svoja darila, ni bilo vse OK urejeno.

4. Če se po jutru dan pozna, je APT odličen kraj za vse ljudi z najrazličnejšimi socialnimi fobijami. Še posebej so danes lahko na svoj račun prišli antropofobi in homofobi, saj so na predstavi lahko uzrli sila malo bitij svoje vrste. Vseh trideset se nas je trlo v precej prazni dvorani.

5. Ta točka je namenjena finančnemu vidiku predstave, a ker nikakor ne pristajam na Mrkaićevo tezo gledanja kulture skozi novce, naj si s tem belijo glavo sponzorji in donatorji, ki bodo mogli za tehnično in estetsko dovršeno izvedbo predstave odšteti precej več šuškov. Ekipo vsaj 20 umetnikov, ki so sodelovali v inštalaciji, hmh mogoče je bil performens, tudi slovenski kulturni Jezus ne bi nasitil z dobrimi 300 EUR, ki so jih dobili od nas gledalcev. Ne težite meni, prosim. To ni ljubljanska Drama, jaz sem tokrat karto kupil!

6. Predstava Me-Ti, Knjiga obratov je (odrska) uprozoritev izvorno Brechtove ideje, z nekaj posrečenimi intervencijami v besedilo. Očem in ušesom zelo všečen strogi ples besed, glasbe, slike in gibov. Odlična scena in nastopi sodelujočih. Posebna pohvala predvsem ženskemu delu, ki kljub strogi uniformiranosti izraza in težki filozofiji eksistence, še vedno deluje zelo čutno, na trenutke živalsko privlačno. Morda pa samo meni…

7. Nazadnje, a ne najmanj pomembno. Bog pomagaj g. Bergerju (režiser), da bo lahko mirno in dolgo živel s tem, da velika večina ljudi ne bo nikoli razumela njegovih predstav. Naj mu to ne vzame poguma za nadaljnje ustvarjanje. Vsekakor všečno in privlačno, predvsem pa korektno kratko! Morda pa je skrivnost ravno v osebni intrepretaciji nerazumljenega. Tudi ali pa predvsem to šteje. Nekaj izvrstnih dialektičnih biserov je samo že razlog več, da je obisk APT in te predstave res dobra naložba. Tudi, če zunaj ne dežuje!

Bistvo zgodbe je drugje, APT pa res zgolj povod, ko v torek zvečer ni bilo druge alternative, psa pa več kot 6 ur na dan tudi ne gre sprehajati. Namreč namesto na dopust, sem se zaradi bolezni za dva dneva vrnil v domače Novo mesto. Po 48 urah že norim in se tresem. Zdi se mi, kakor da se je ustavil čas. Kaj ustavil, v Novem mestu se morda vrti celo nazaj?! The Twilight Zone? Mesto je skozi oči mladega, energije polnega, odprtega, česarkoli željnjega obiskovalca (beri mi z ustnic) M-R-T-V-O. Saj včasih močno paše, priznam. Morda sem celo pretirano kritičen, ker mi prestolnica narekuje močno drugačen tempo, kjer ni delčka dneva, ko se ne bi kaj dalo, če bi se le želelo… In bi se navadil, gotovo bi se navadil tudi na življenje tukaj. Sploh, če bosta Novo mesto in Ljubljana oddaljena le še pol ure in ne več 70km tako kot včasih. A z vsako minuto več, ki jo prebijem tu, se mi zdi, da ne bi bil srečen. Morda je to samo občutek. Bojim pa se, da je to prej eden izmed razlogov, da se bom v najlepše mesto – Novo mesto – tu in tam vračal zgolj in samo na zelo, zelo lepe obiske.

In ko potepam se okrog, ko je noč in zvezde gledam, spomnim se na svoje mesto, mislim na prijatelje. Grem domov v Novo mesto.   (skupina Rudolfovo, pesem Grem domovo v Novo mesto)

Kofe za evro

Posted september 23, 2008 od jureh
Kategorije: Zgodilo se je, Čutim, torej sem

Nedelja, 21. september 2008

Še en navaden volilni dan. Le da kava za en evro ni bila nikoli še tako obupna. In hkrati nikoli tako prijetna ter prepričljiva, saj si v njeno ceno nehote moral všeti še nabor vseh občutkov, ki si jih vskral z njo. Kakor so se narodi tod že tisočletja bili prsa na prsa, tako dramatično se na tem košku raja divji valovi morja zaganjajo v kopno, ki pa se sploh ne skriva. Skoncentrirano v točko brez povratka prestreza udarce in zdi se, kakor da tale status quo tukaj traja že ohohoho. Pozabite na Widnowse XP … pojem “okno v svet” na tem kraju dobi povsem drug pomen.

kamenjak

Poslušam čebljanje turistov, ki jih je z vseh vetrov prineslo na skalo, ki se morju upira z vseh treh strani. Ne vem pravzaprav kdo so in kaj iščejo, a so mi preprosto zanimivi. Misel mi prešine utrinek iz časov, ko sem fax poznal še od znotraj. Bivši profesor, bodoči minister, nam je pravil nekaj o oblikovanju identitete. Saj veste, nekaj je belo samo zato, ker obstaja tudi črno. Identiteta se oblikuje v odnosu do drugega in drugačnega. Kakorkoli, ti smešni turisti tako ali drugače vlečejo moje misli stran od dnevnega dogajanja v domovini, ki je že kar bolestno zaznamovano z volitvami. S “posmehom demokraciji” kot v zadnjem času vidim volitve sam. Ne govorim o legalnosti in legitimnosti, spomnim se zgolj na misel neznanega avtorja, da v kolikor bi volitve res lahko kaj spremenile, bi jih tako ali tako že zdavnaj ukinili.

Nisem indiferenten, želim si sprememb! Za razliko od večine ljudi, ki si želijo sprememb, le da se te ne bi dogodile njim, si sam želim predvsem slednje. Zaključuje se leto, ki je prineslo in odneslo marsikaj. Quid pro quo. Bilo je koristno, globoko, polno in ekstremno. V obe skrajnosti. In zaključuje se cikel, ki me je spremenil. In me preizkuša še naprej. Bom dovoli, da me posrka nazaj in oropa vsega, kar sem spoznal in se naučil. Skušnjava je velika, ker je udobno in mimo-sebe-bežno življenje vedno privlačna alternativa. Sploh danes, ko se sprašujem, ali kakovosti življenja drastično ne uničuje ravno neskončnost izbire “prav vsega”, ki je skoncentrirana na noro skrčenem osebnem prostoru individuuma. In sploh danes, ko si večino tega lahko tudi privoščim. Lahko si privoščim, a vem, da me to ne izpolnjuje. Ostati lačen in norčav, če se spomnim besed Steva Jobsa. Ostati iskriv, ustvarjalen, vsaj brez meja, ki hočeš nočeš v naših glavah nastajajo v procesu imenovanem “staranje”.

In če je zadnje leto res dalo tako veliko “kapitala” kot si sam neskromno domišljam, globoko v sebi čutim, da je prav in čas, da z njim nekaj naredim. Pustimo razmere na borzi, a čutim, da želim s tem čustvenim in izkustvenim kapitalom nekaj narediti. Dati, podariti, deliti. Vzajemno je, saj ko daješ dobivaš. Okoli sebe imam nekaj čudovitih ljudi in z njimi to že tako ali drugače počnem. Nekateri bi si želeli še več in drugače. A poslušati moram sebe, saj vem, da ne morem dati nečesa česar nimam. Ni preporosto, saj so psihološke igre pri ljudeh, ki jih poznaš domala do obisti, sila občutljiva zadeva. Sploh, če jih imaš na nek poseben način gotovo tudi rad. A nikoli si ne bi odpustil, vsekakor pa to s svojimi dejanji negativno vračal (toliko se že poznam), da bi zgolj zaradi racionalnosti in do neke mere celo samoumevnosti, pristal na dihanje s polovico pljuč in stiskajoče objeme okoli vratu. Vem, kako je to! Been there, done that. Tako ne želim in ne zmoreme delovati. Vprašanje je le, kako živeti s tem v svoji bližini. Najbližji bližini. Sprašujem se, če je to sploh mogoče?! V samoti, ko si zmorem priti najbližje k sebi, se pravzaprav ne ukvarjam s tem vprašanjem. To sem sam pri sebi že davno razmislil in razčistil. Gre za mnogo več in mnogo bolj elementarno.

Oblečen v domala vsa dolga oblačila, ki jih imam, ležim stisnjen v klopčič. Srkam neskončno energijo istrske skale in utaplajam misli v hipnotično šumenje valov in zavijanje vetra, kar vse skupaj deluje mnogo bolj pristno kakor na vaših iPodih. Surround je boljši od tistih, ki jih pričarajo vaši cenjeni hišni kini. In kakšna gospodična, ki slučajno zaide v to divjino je mnogo prijetneša za oko in dušo, kakor vse lepotice in lepotci iz naših priljublenih in hkrati “prepovedanih” spletnih strani. Poizkusite! Tako malo je treba. Kakorkoli obrnemo, človek v svojem razvoju in nizanju presežkov, tako ali drugače skuša narediti najboljše približke čudežev narave. Dvoličnost pa bo v času in smeri vrtenja tega sveta verjetno samo še naraščala. Lahko jo ignoriramo, odrivamo, zakrivamo… a dokler tega ne uredimo sami s seboj in izključno najprej zaradi sebe, bomo bolj na kratko srečo tekali. Če temu sploh lahko tako rečemo. Ko si primoran – denimo za malo dlje časa kot traja velika potreba – biti sam s seboj, je pot do takšnega spoznanja lahko precej krajša. Znamo danes sploh živeti sami s seboj?

V smešno-čudno-prijetnem Safari baru, kjer sem se znašel s svojimi mislimi in drobno črno knjižico, je k meni pristopil nemški turist. Starejši, umirjen gospod. Vem, da ste pomislili na na stereotipni profil množičnega morica. Ti pa so danes že malo out, saj že tisti “navadni” pedofili pravzaprav sploh ne izstopajo več. Ste začutili predsodke, ki so vas od zadaj lopnili po glavi? Nazaj k turistu… Začela sva v nemščini, končala v angleščini. Kratko, duhovito, iskrivo, prijetno. Energije ne poznajo krajev in časov, vedno pa spontano najdejo in povežejo ljudi, ki dajejo in prejemajo. Tega nas žal pri fiziki niso naučili.  Upravljanja z življenskimi energijami namreč. In to je ena redkih stvari za katero res verjamem, da za spremembo ni relativna.

Čas je, da dvignem sidro…

p.s.

Še a propos volitvam, saj je vendar volilna nedelja! Ni ga sistema, ki se ga ne bi dalo še bolj pokvarit. Hkrati pa je pri nas ogromno priložnosti, da se naredi kaj bolje. Dajmo priložnost še komu. Tokrat – in všeč mi je – poizkusimo še nekoliko bolj po levi. Srbi imajo čudovit pregovor. Živeli bili, pa videli. Upam na (naj)bolje. Je lahko svet moj dom, če bom slučajno kdaj obupal nad našim vrtičkom?!?

Morda se bova ponovno srečala, toda tam, kjer si me zapustil, me nikdar več ne boš srečal.

Zdaj vem, zdaj grem

Posted september 19, 2008 od jureh
Kategorije: Izzivi, Čutim, torej sem

Nenavaden je občutek, a moram in želim. Grem. Žal ali na srečo tokrat sam. V želji, da je tokrat prvič in zadnjič tako. Vem, da je nekatere skrbelo, a star sem nek več kot 29 let in mislim, da se bom znašel. Mirnega srca ugašam računalnik in se odpravljam za nekaj dni na potep. Novim dogodivščinam naproti. Me prav zanima, kam me bo zaneslo!? Naprej in v nove zmage. Lepo bodite in radi se imejte.

Stik

Posted september 17, 2008 od jureh
Kategorije: Čutim, torej sem

Zgubljam stik.

Vsega je malo preveč.

Mislim, da moram ponovno obut tekaške copate.

Moja mala sreča

Posted avgust 18, 2008 od jureh
Kategorije: Zgodilo se je, Čutim, torej sem

shapa1

shapa2

Shapa Habjanič

16.6.2008

( 15.8.2008 )