Življenja krog

Pa sem ga dočakal – 8. mali kraški maraton v Sežani. Prva resna pomladanska tekaška preizkušnja. Več kot 2000 tekačev na velikonočno nedeljo. V Sežani sem prispel že precej zgodaj, ker sem se želel izognit jutranji naglici in gneči na cesti. Tam me je pozdravilo jutranje sonce, ki ga je močno manjkalo zadnje dni. Ne vem zakaj, po licu je spolzela solza, bil sem žalosten in srečen hkrati. Ker živim, ker diham, ker čutim.

Nisem se dal premotiti vrvežu, ki se je počasi zgrinjal v malo, a čudovito mestece na Krasu. Z znano glasbo v ušesih sem se podal na jutranji jogging po malo bolj osamljenih ulicah. Ritual z zelenim čajem, malo konkretnejše odvajanje telesnih izločkov, nekaj čisto tehničneih priprav in temeljito ogrevanje so mi hitro zapolnile čas do štarta. Z mirom v duši in nemirom v telesu sem se pomešal med nepregledno množico tekačev. Osredotočen na cilj in zaverovan v svoje sposobnosti, sem želel le, da se vse skupaj čim prej začne. Tri, štiri, zdaj…

START

Boj za preživetje. Ne spotakni se. Išči prostor. Kako se prebiti iz gneče?

1km

Levo ali desno. Odloči se. Odločil sem se že davno prej! Danes pade 21km. In osebno rekord na tej razdalji. Celo zimo sem se počasi pripravlja in vem, da zmorem. Bolezen in 1 mesec tekaške abstinence me ne bosta ustavila. Samozavestno zavijem levo, daljše je lepše!

2km

Fantje in dekleta so zastavili čisto zares. Zlahka sledim tempu, čeprav se zdi zastrašujoč. Vem, da zmorem, zato me ne skrbi. Vseeno pa gre tole precej hitro. Bomo videli, koliko jih je v hlačah in do kdaj bodo vlekli.

5km

Lipica. Prva postojanka. Preskočim hrano in pijačo, ker se bojim prebavnih težav. Stvari so se postavile na svoja mesta. Tisti, ki so prehitro začeli, mi zdaj eden za drugim izginjajo za hrbtom. A res gre hitro, prehitro! Držim tempo, kljub bodcu, ki me je prvič po dolgem času spet opomnil nase, nekje pod levim pljučnim krilom. Prvo opozorilo. Ne dam se. Zgrabim postavnejšega sotekača za pete in se ne odlepim zlahka. Saj več kot utrujen tako ali tako ne moreš biti. Lipica je čudovita, tudi če ti znoj zaliva oči.

6 – 9 km

Pred tekmo sem si v glavi napravil načrt, kako bom za Lipico šele prestavil v peto prestavo in odtekel naslednjih 15km v svojem delavnem tempu. Ugotovil sem, da že dolgo tečem v šesti prestavi. Začelo se je nabiranje kilometrov. Bitka s samim s seboj. Ko me zamika, da bi za hip popustil, se “pošlepam” za kakšnega atleta, ki ga mukoma dohitim. Kompromisa ni, odločim se, da bom držal in naj stane kar hoče. Okoli mene vse piska, fantje pogledujejo na svoje besno dobre tekaške ure, sam pa še nikoli v življenju nisem treniral s štoparico. Vprašam se, kje so moje meje?! V transu preletimo “mejo” in padem v fazo razmišljanja. V glavi se vrtijo filmi, odmevajo pesmi, kažejo slike, razmišljaš o stvareh o katerih ne bi niti sanjal. Psiha na delu! Vsaj za dolg hipec pozabim na utrujenost. Tudi s pomočjo pesmi, ki se mi je letos prikradla v ušesa in se mi kakor neskončna mantra vrtela v glavi. Poznate Shosolozo, domnevam da ne!? Gre za tradicionalno Južnoafriško pesem, ki so jo peli moški v delavskih skupinah. Kot nekakšen klic… Beseda izvira iz jezika Zulu črncev in pomeni “pojdimo naprej” oziroma “naredite prostor za naslednjega moža”. Pesem mi je neizbrisno ostala v spominu od mojega obiska Južnoafriške republike leta 1999, gre pa nekako takole.

10 km

Bolečina v desnem delu pod prsnim košem je neznosna, a žene me naprej. V Bazovici nas pozdravijo navdušeni zamejci. Bogato obloženi mizi na naši levi in desni. Organizatorji so res poskrbeli za vse! Več vrst pijače, sadje, hrana… a misli so drugje. Da bi malo pozabil na bodec, si stlačim v usta košček pomaranče in bolj mimo sebe kakor vase zlijem nekaj vode. Dobro se držim, zadovoljen sem s potekom teka, a vprašanje je kako dolgo bom zdržal. Prvič mi uspe pogledati na uro. Na cerkvenem zvoniku prestrežem pogled nanjo. 40 minut sem porabil za prvih 10 km. 4 minuta na kilometer. Lansko jesen sem le kanček hitreje pretekel zgolj 7km. Prehiter sem, ustrašil sem se! Kot da sta se telo in psiha skupaj malo uprla in že sem razmišljal, da bi vsaj za trenutek postal in si oddahnil. “Ne, Jure, ne moreš odnehati zdaj! Na pol poti si! Daj, zgani se, minilo bo!” se je drl tekaški angel Mizuno z moje leve rame. “Daj, odpočij si model, kam se ženeš, saj je samo tek, zabava, si pozabil?!” se je v agoniji oglašal njegov leni brat dvojček nekje iz prsnega koša. Kriza je prišla in tudi minila bo! S težkimi nogami sem se z nekoliko umirjenejšim tempom zapodil za najbližjim tekačem. Naprej!

11 – 19 km

Tukaj se dela rezultat malega maraton. Tu se začne pravo garanje. Trenutek resnice ali obračun s samim s seboj. Kako dobro si delal čez zimo, kako imaš pospravljene stvari v glavi, zmoreš nasmeh na obrazu, si tako močan, da uživaš v svojem početju?! Kriza je na srečo minila, težke noge so ostale, ampak kaj bo drugega pričakoval po tako silovitem začetku. V glavi meljem svojo mantro in prehitevam tekače pred menoj. Odprlo se je. Garam. Dihanje postane enakomerno, korak strumen, a dovolj prožen. Ne ustrašim se atletov, ki jih dohitevam. Nasmeh se vrača na obraz. Vem, da zime nisem pregoljufal in čas je, da to pokažem. Z nasmeškom na obrazu grizem kilometra, dobesedno jih trgam iz rok odličnih organizatorjev, o katerih po najboljši volji ne najdem žal besede. Zdelo se je preprosto popolno. Kot tudi tisti trenutki, kot za tek ustvarjeni in podarjeni. Meni. Ne glede na skoraj 1200 tekačev, ki so tekli večinoma za menoj, ti trenutki so bili moji. Tekel sem zase. To je bila moja nagrada za vse garanje, garanje v sebi in s seboj. Nekoč sem napisal, da bližnjic ni in sadove svojega dela sem čutil v zadovoljstvu in sreči, ki sta v meni našla svoj novi dom. Telo je bilo zlito z mojim notranjim jazom in oba skupaj sta si privoščila vse in še več, za kar sta dolgo garala. A to je šele začetek… Pot, ki se ne konča, se šele začenja!

2o km

Zbudim se iz transa in ujamem par izkušenih maratoncev. Počaščen sem, da se proti cilju prebijam v družbi nekoga, ki nosi majico z napisom “Za menoj je 42 km ljubljanskega maratona”. Cilj, ki ga spoštujem, ker vem kako težko je. Ker sem bil tako blizu, a hkrati tako daleč. Več kot dostojno tečem z njim z ramo ob rami. Tudi sam prispevam svoj delež in del poti odvlečem tudi za njiju. Misli mi uidejo na cilj. Za hipec prezgodaj. A s tako malo izkušnjami so napake dovoljene. Še siloviteje se poženem v zadnja dva kilometra. V mislih se iskreno zahvalim sotrpinoma s katerima sem deli zadnjih nekaj kilometrov ter se poženem naprej. Skušnjava cilja je bila prevelika, moj pobeg preuranjen. Telo je zahtevalo svoj davek. Zadnji kilometer je bil zato moja polomija dneva, a prej opravljenega garanja se ni dalo pozabiti. Prve hiše v Sežani so pomenile odrešitev.

21 km

Z vsemi preostalimi močmi sem se pognal preko železniškega nadvoza v oster levi ovinek in zdivjal proti cilju. Kot vsak večer, ko srečno in zadovoljen pritečem domov, sem dvignil roki in z iztegnjenimi kazalci požugal v zrak. Kot da bi hotel sporočiti urbi et orbi, predvsem pa samemu sebi, naslednje besede: ” Jaz zmorem!!!” Pogled v nebo me je navdal s ponosom in občutkom moči. Bil sem miren, neverjetno miren. Kot da bi na tem svetu vse bilo v najlepšem redu…

Svoj prvi mali maraton sem pretekel v času 1:36:55 in se udobno uvrstil v prvo tretjino vseh tekmovalcev na 21km. Predvsem pa sem spoznal, da je moja meja nebo. Ko premagam sebe, sem nepremagljiv!

Tri stvari, ki bi jih storil drugače, če bi lahko še enkrat prvič tekel mali maraton.

1. Začel bi z mnogo počasnejšim tempom!

2. Oblekel bi se še malo manj!

3. Z obliži bi si prelepil te moje srečne/nesrečne bradavičke! 🙂

Samo v opomnik, če slučajno do naslednjič že pozabim!

Skoraj nazadnje, a ne najmanj pomembno! Če sem o organizatorjih že nekaj namigoval, je prav, da jim – tukaj in zdaj – namenim svoj poklon in zahvalo. Take požrtvovalnosti, gostoljubja, občutka domačnosti in brezhibne organizacije na tako veliki prireditvi ne pomnim. Ljubezen do tega kar počnejo in njihova odprtost sta tisoče prepričala, da se bomo v Sežano še mnogokrat vračali. Sam pa sem imel še poseben privilegij. Med organizatorji je bilo opaziti mnogo ljudi z ruticami okoli vratu. Moji taborniki so me spremljali in spodbujali domala na celi poti. Ni lepšega in spodbudnejšega od tega, da te znani obrazi iskreno in na ves glas spodbujajo, ko ti je najtežje. Tega vam ne pozabim! Brez vas bi bilo mnogo težje. Hvala. Spet sem se vsaj za hip počutil del velike taborniške družine.

Od bolezni sredi februarja skorajda nisem tekal. Le nekaj dni pred maratonom spet… in v glavo so se mi začele spet tihotapiti misli s katerimi sem bil prepričan, da sem po pol leta garanja opravil. Ni čisto tako. Ni še čisto zaključen ta krog! Potrebno je pogumno naprej. A sem dobil nov polet, novo upanje, nove izzive, novo moč… Vem, kako! Za začetek še malo teka… 🙂

…

Letni časi se menjujejo,
koli pisani potujejo,
usojen nam je časa vrtiljak,
ozremo se ni poti nazaj,
odraščamo od malih nog,
kar vrti se vekomaj,
je življenja krog.

Explore posts in the same categories: Izzivi, Zgodilo se je, Čutim, torej sem