Topel veter izpod Špika

Cel dan je vel čudno topel veter. Zla slutnja je visela v zraku, čeprav tega nihče ni upal razkriti na glas. Ne vem zakaj, stvari so šle neobičajno pot. Kvarili so se računalniki, crkovali telefoni, ljudje so bili nervozni, čudna vročina me je oblivala, učinkovitost se je nevarno bližala še dovoljenim mejam. Dnevu v službi – kljub kopici dela – ni bilo videti konca. Zaključil sem, ker vztrajanje ne bi imelo pravega smisla. Še dobro, da me v službi obkrožajo ljudje, ki me razumejo. Kdo me pozna, dobro ve, da manj kot me omejuje, več lahko od mene dobi. Pa naj velja za partnerice, prijatelje, šefe in šefice, … Privlekel sem se domov in s strahom vtipkal telefonsko številko.

Beseda mi je šla težko z jezika. Kakor, da mi ne bi bilo sploh potrebno vprašati. Prešinilo me je, čutil sem, še preden sem slišal. Kot da bi življenje za hip ustavilo. Trenutek, ki je bil bolj podoben večnosti. Slike v glavi, kaj slike, zavrtel se film. Zgodba, ki je tako drugačna, a zdelo se mi je, da jo poznam. Sesedel sem se vase in bil tako vesel samote, ki me je obkrožala s svojo mrtvaško sivino. Zakaj se to ponovno dogaja tistim, ki jih imam rad? Vem, da nisem edini, a danes to pač ne zaleže. Vse to na tak mizeren način, ko nenadoma samo obnemiš. Ko si v hipu, ne da bi sploh dobro zavedel, oropan slehernega upanja, da je “jutri” sploh še pomebno. Ko ti je iztrgana vera v vse, kar ni omejeno na “tukaj in zdaj”. In je še ena lekcija življenja. Ko sem se končno sprijaznil in pokopal stvari, ki so se že zgodile in s seboj vzel le izkušnje, mi življenje iz dneva v dan sporoča še, naj še malo pozabim na jutri. Na krut način, a morda drugače ne razumem, mi pravi, da je potrebno živeti danes. Zakaj nam je navadno vse to sporočeno preko bitij, ki jih imamo radi? In potem tiho izginejo iz naših življenj. Mar smo tako otopeli, da drugače sploh ne razumemo? To pasje življenje… 😦

Ne želim pokopavati živih, a se bojim! Zelo bojim. Pik kače, zvita vrv in strah, znana zgodba. Čeprav vem, da se bo borila! Zvesto in predano, z nasmehom, navihanostjo, veseljem, ljubeznivostjo, prijaznostjo ter razigranostjo. Tako kot je vedno živela. Vse od tistega trenutka, ko je stopila v moje življenje in mu dala toliko barve, tudi takrat, ko se je vse zdelo samo in le sivo. In vem, da bo ljubezen na koncu zmagala, čeprav ji je nikoli verjetno ne bomo mogli vrniti toliko, kolikor smo jo od nje dobili. A vem, da bo na koncu vse tako, da bo prav. C’est la vie. Verjamem in tako bo!

Obrisal sem si obraz in se sedel na posteljo. Votlo sem se zazrl po sobi. Na tleh sem ugledal majhno vejico. Nekaj centimetrov proč še eno. Nekdo je bil v stanovanju, medtem, ko me ni bilo doma. Roko na srce, ni mu bilo prav težko izbrati pravega trenutka, pa tudi z odhodom se mu ne bi bilo potrebno muditi. Okno je bilo odprto, žaluzije spuščene skoraj do okenske police, le deset centimetrska odprtina za zrak je hkrati spuščala v sobico še nekaj svetlobe. Hitchcockovo Dvoriščno okno je bila prva asociacija. Smešno. Pogled je odtaval do mize pod oknom. Prepričan, da tisti hip vase ne sprejem nobenega občutka več, me je spreletel še srh. Na mizi se je bohotila kopica majhnih vejic, kot bi nekdo nalomil butarico dračja. Kje, kako, zakaj? Počasi sem zlagal koščke mozaike, premleval teorije zarote, že tipal, če je moj revolver za pasom nabit… Potem pa … drek … dobesedno! Trije ptičji iztrebki so razrešili misterij. Mečejo me iz stanovanja. Ptiči so si v času moje odsotnosti začeli zidati domovanje, pravo pravcato gnezdo, na moji pisalni mizi. Verjemi, če moreš. Tako je življenje, v vsej svoji tragiki te še vedno rado preseneti. In prav zato je vredno živeti.

Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.

Tone Pavček

Explore posts in the same categories: Zgodilo se je, Čutim, torej sem