Filozofija, tek in ščepec obupa

Saj mora biti človek malo nor, da pri -5 stopinjah celzija nategne nase trenirko pajkice, nadene kapo, rokavice ter se poda – največkrat v trdo temo – z namenom, da odteče svoj začrtani krog. Vsak dan, znova in znova. V ušesih odmeva enaka glasba, korak je podoben koraku, pljuča bijejo svojo bitko. Zakaj? Za božjo voljo, zakaj?!

Človek bojda ni ustvarjen za tek. Vsaj ne več. Ko smo zapustili jame in lov zamenjali za kultiviranejše načine pridobivanja hrane, so naša telesa in z njimi noge postale malo bolj lenobne. Od tedaj je človek sicer spet redkeje menjaval svoje tekaške Najkice, a s tekanjem nikoli ni prenehal. Ne bom ugibal, kakšne so zgodbe drugih, a sam pri sebi sem ob teku prišel do mnogih spoznanj.

Najprej sem pridobil zvrhano mero discipline. Prava dresura volje. Bližnjic tukaj ni. So dnevi, ko je obuti superge nekaj najbolj obupnega na tem svetu. Ne zgolj zaradi vremena, Ljubljana je do danes v celem letu 2008 bojda videla sonce celo za pol ure, ampak včasih se ti preprosto ne da. Upravičeno lahko temu rečemo – lenoba. A nikoli, prav nikoli, mi ni bilo žal, kadar sem se krepko brcnil v rit in vztrajal. Še več, vsakič je bilo lažje. In zgodba o zasvojenosti se lahko prične.

Ampak zakaj? Odgovor je zame preprost. Tek je samo najhitrejša oblike bega. Beg od tistega s čimer bi se moral sam pri sebi v življenju spopasti, pa se ne! Ker ne zmorem? Ker ne želim? Hmh… Sistematičen in kontinuiran beg od tega, kar mi kot Demoklejev meč visi za vratom in še bolj moreče – nad srcem. Ko srce razbija z več kot 140 udarci na minuto, se telo (duša in meso) ne zmore in noče ukvarjati z drugimi zadevami. Zaposlim se z ubijalsko rutino korakov, enakomernim ter ritmičnim dihanjem, ki noro pomirja. Glasba v ušesih me spodbudi, da stopim odločneje in hitreje, takrat ko bi se telo morebiti uprlo. Ne utegne. V glavi odmeva melodija in ritem korakov jo prevečkrat prehiteva. Telo in duša z roko v roki bežita v trans, ki sta se ga preprosto navadila in jima nadvse ugaja. Samo zato, da pobegneta, da se omamita in pomirita, saj nikakor nista imuna na vse, kar se mi dogaja. Čeprav znam brez težav napraviti tudi takšen vtis in se preprosto zapreti ter odmakniti. In trpeti. Zato je tek ustvarjen za človeka! Human, telesu in okolju prijazen terapevt, ki te nikoli ne pusti na cedilu. Na kratek rok – nikoli! Bolj kot ga potrebuješ, bolj se ga oklepaš. Z železno voljo in disciplino kljubuješ utrinkom, ki se včasih prav nemarno zaletavajo v tvojo orbito in te skušajo podreti ali pa vsaj iztiriti. Lahko bi pil! Lahko bi iskal uteho in se – potlačivši svoje vrednote – naslajal in tešil z obračanjem zdaj levo zdaj desno v iskanju kratkotrajnih užitkov! Raje sem izbral svoje zdravilo ter našel svojo pot. Pot na katero se vsak dan vse od sredine septembra 2007, ko je bilo res najtežje, podajam v svojih tekaških supergah. Borim se s kilometri, ki jih je iz dneva v dan več. Pol ure je postalo mnogo premalo, 60 minut se obrne kot bi mignil, telo zahteva večje obremenitve, v Ljubljani zmanjkuje klancev, smejim se v brk kolesarjem, ko švigam mimo njih… Me razumeš, kaj ti pravim? Premagati sebe je najtežje! Močnejši kot si, težja je naloga.

Začaran krog. Mhm. Odpravljamo vzroke ali samo bežimo k enostavnejšim rešitvam? Goljufanje samega sebe? Kdo ve? Komaj čakam, da pride vikend, ko lahko pobegnem tja, kjer se prav tako počutim varnega in mirnega. Hribi. A to je že druga zgodba, za drugo priložnost!

Presneto, saj sem skoraj idealen kandidat za Rugljevega pacienta… 🙂

p.s.

Pa še to. Vljudno vas vabim, da se mi pridružite na mojih tekaških potepanjih in spoznate o čem vam pravim. Tek s prijatelji ima svoje velike prednosti. In da, z veseljem in rad tečem tudi počasneje 🙂

Kje me lahko srečate?

Explore posts in the same categories: Zakaj