Kultura smrti
Nisem antropolog, ne etnolog, niti ne poznam silne psihologije, ki se gotovo skriva zadaj… ampak resnično ne razumem odnosa naše družbe do dela življenja, ki se mu reč smrti. Ne razumem vseh običajev, vseh ceremonij, protokolov, ki bojda po nekih arhaičnih pravilih sodijo zraven. Ker se bojda tako spodobi.
Zakaj je zahodna kultura ohranila in razvila rituale, ki nekaj tako bolečega in intimnega kot je smrt, naredijo za najbližje umrlega še mnogo bolj boleče? Zakaj so pogrebi takšni kot so? Zakaj se je potrebno znova in znova poslavljati na vse mogoče in nemogoče načine ter drezati v najglobje rane svojcev? Zakaj dovolimo, da na pogrebih skoraj ure poslušamo življenjske zgodbe o umrlih? Vse seveda bolj ali manj na temo “kako lepo je bilo, ko je bil (pokojnik) še živ, zdaj ga pa seveda ni več”. Zakaj dovolimo, da na pogrebe hodijo ljudje, ki umrlega sploh niso poznali? Kako lahko dovolimo, da nam dvesto ljudi, od katerih jih vsaj polovico ne poznamo, izrazi sožalje in nas vsak posebej spomnijo na bolečo izgubo? Kod da bi to morda lahko pozabili… Kako lahko dovolimo, da se množica zbere na skupinskem slovesu, le hipec za tem, ko se predstava konča, pa se vsi razbežijo kot miši? Tisti, ki pa jim je najtežje, pa ostanejo s sami. Še bolj sami. In še enkrat sami. A se vam vse to sliši popolnoma normalno in sprejemljivo?
Mar vse to počnemo v dobri veri, da bo nekomu s pomočjo takšnih ritualov ob žalovanju lažje in bolje? Mar zaradi tradicije in nekih ustaljenih obredov ne dovolimo, da vsak izbere način, kako se bo poslovil od najbližjih. Grozno. Kot da bi želela najtežje trenutke kultura in družba želela narediti še bolj boleče. Tega ne razumem!
Mnogi ugotavljajo, da nekateri tako lažje prebolijo izgubo… A je kdaj kdo koga vprašal? Ima to res tako enosmerne in množične terapevtske učinke? Lepo vas prosim! A je kdaj kdo pomislil, da zadnje skupinsko slovo – intimno se domnevam tako ali tako poslovimo vsak zase in ob svojem času – ne bi potekalo po ustaljenih družbenih normah? Je naša (zahodna) družba v tem pogledu res tako mazohistična?
Res me jezijo stvari za katere navadno pravimo “spodobi se” ali “tako pač je” ali “tako se to počne že od vedno”… pa niti ne vemo zakaj tako in ali so res takšne najboljše. Verjetno so bile nekoč izmišljene, zato da so nekomu koristile! Ampak ljudje božji, družba se vendar spreminja, ljudje pa z njo! Ti rituali pa nam v male možgane – zapostavljajoč posameznika in njegova čustva – nalagajo neke vzorce, ki se je bojim otresti. Pa četudi pri tem še tako trpimo… Ne gre zgolj za smrt in pogrebe, še več je takšnih primerov!
Ni težko ugotoviti, kaj me je spodbodlo k takšnemu pisanju. Bil sem priča še enemu zadnjemu slovesu. Pokojnika nisem poznal, mi pa osebi, ki sta utrpeli največjo izgubo, pomenita veliko! Zato sem bil tam. In težko me boste prepričali, da je bilo zaradi vsega, kar sem videl in slišal, komu kaj lažje. Razumem, da ne more biti lažje, vendar zakaj bi moralo biti še mnogo težje?!
Spodobi se, da navržem kak svoj predlog. Glede na to, da so me Ljubljanske Žale prehitele z idejo internetnega prenosa pogrebne svečanosti (ni šala, prisežem!), bom pri predlogu scenarija svojega pogreba še malo bolj radikalen. Torej, kako si predstavljam svoje slovo:
1. Prosim, brez rož in sveč!
Podarite vse to nekomu, ki zares potrebuje! Ni treba ravno sveč in rož, pač pa kupite za to kaj koristnega, pa tudi gotovina bi komu kar prav prišla. Morda bi lahko ustanovili kakšno dobrodelni sklad oz. fundacijo kot se učeno reče, ki bi se napajala iz denarja namenjenega okraševanju grobov. Ljudem ne smem dati niti možnosti za nakup sveč in rož, ker se bojim, da bi jo večina z veseljem izkoristila.
2. Prosim, brez groba!
Želel bi si, da bi ljudje s svojimi mislimi – in ne s svojimi telesi! – romali na moj grob, če bi se jim že slučajno zahotelo. Kdor se me bo želel spomniti, lahko to stori drugače. Ne želim, da so moje telo, bivanje, konec le tega in spomin ljudi name vezani na nek kraj. Sploh pa ne pokopališče, ki so tako ali tako načeloma rahlo morbidna in se jim vsi v velikem loku raje izogibamo. Zakaj bi potemtakem komurkoli dajal občutek, da bi moral v moj spomin riniti prav tja. Sploh pa, kdo sem jaz, da še po svoji smrti smel živim jemati prostor na tej naši ljubi Zemlji?
3. Prosim, brez ceremonij!
Če bo kdo razmišljal o tem, da bi mi želel pripraviti klasičen pogreb, ga prosim ustavite! Nobenih tradicionalnih obredov. Pravzaprav najraje sploh brez vseh obredov! Če pa bi se že kdo želel skupinsko posloviti, storimo vendar to na izviren način. Vem, da so to žalostne stvari, vendar usode ni mogoče spremeniti, zato bodimo vendar malo praktični in pomagajmo še živim. Ljubezen in veliko izgubo lahko izkažemo tudi drugače. S kakšno prijetnejšo obliko druženja v moj spomin. Kakšen tek, izlet v hribe, urica plesa, šahovsko simultanko, taborni ogenj,… Vem, da se sliši nenavadno, a če bi ljudje že 2000 let plesali na pogrebih, bi tudi mi razmišljali nekoliko drugače. Tukaj imate moja javno soglasje za ušpičit kakšno neumnost, ko pride moj čas!
4. Prosim , brez govorov!
Verjamem, da bi ob moji smrti kdo želel še kaj – potiho ali naglas – povedat, se česa spomnit, deliti z drugimi. Čisto normalno in čisto terapevtsko. Samo prosim ne drezajte v rane tistih, ki tega ne bi želeli poslušati, pa jih nihče ni nikoli vprašal, kaj čutijo in česa si želijo. Predlagam, da se za takšne primere pripravi kakšna spletna stran s forumom, lahko predelate kar tole, kjer se lahko vsak izpove. Pa še lepa kolekcija fotografij bi nastala, če bi vsak kaj prispeval. Mogoče malo kičasto, je pa zelo praktično, pa še terapevtski učinek se tako ohrani.
Eko, upam, da nisem preveč zahteven. Tako bi si želel sam! Spoštujem, če sami (zase) želite drugače. Se pa z vsemi štirimi upiram ritualom in praksam zaradi tega, ker se “tako pač spodobi”.
Takole pa so ustaljene družbene norme, od svojega začetka pa vse do zadnjega diha, razbijali znameniti Monty Pythoni. Tako drugačni, a do zadnjega diha zvesti humorju in s tem samim sebi. Nič manj žalujoči, pristni in neuničljivi. Utrinek s pogreba njihovega člana Grahama Chapmana…
Explore posts in the same categories: Zakaj
PRI JEŽU 
2 februarja, 2008 at 3:48 popoldan
So stvari, ki prehejajo iz roda v rod, so bojda same po sebi umevne in jih drugi pričakujejo od nas, dejansko pa se redkokdo vpraša, zakaj je temu tako, zakaj to počnemo. Še redkejši so tisti, ki se temu uprejo in želijo stvari spremeniti. Vsaj zase.
Všeč mi je tvoje razmišljanje. Kot da bi brala sama sebe. 🙂
Tako kot se žalost, sožalje, sočutje da izrazit še na kakšen drug način, kot to da se pojaviš na pogrebu, se dajo na mnogo načinov izraziti tudi veselje, ljubezen. 🙂 Mogoče se bo tole komu zdelo smešno, vendar včasih se sprašujem “Se poročiti ali ne? Zakaj? Zato, ker družba to pričakuje od mene al zato ker sama želim tako?”
🙂
LP T.
2 februarja, 2008 at 4:22 popoldan
Draga prijateljica je moje zapise komentirala nekako takole: “Saj, sam ti si iz mesta, pa gledaš to drugače.” Verjamem, da so pritiski v okolju, kjer je tradicija globlja, še toliko močnejši. In ne zavidam ti! Meni je sicer odgovor jasen. Poročil bi sicer (nekoč, nekje) se :), ne morem bit pa čist ziher, kako me bodo pokopali… 🙂
2 februarja, 2008 at 4:50 popoldan
Nisem čisto sigurna, a si me razumel kaj sem mislila s tem, če bi se poročila ali ne. Definitivno mi je jasno, da bi s tistim nekom rada preživela svoje življenje, ne vem pa če nucam glih poročni list, da bi se mu zavezala. Res pa je, da je to popolnoma v mojih rokah, medtem ko pogreb ni. Upam lahko le, da bodo tisti, ki so mi najbližje znali pri tem upoštevat moje želje.
🙂
LP T.
2 februarja, 2008 at 5:08 popoldan
Sem te razumel, sem skušal le malo obrnit, pa se ni najbolj posrečilo. Tudi sam se tako razmišljal glede listin in v končni fazi bi bil brez težav pripravljen narediti to za partnerko, ki bi jo imel rad (podpisati poročni list namreč), nikakor pa tega ne bi mogel storiti zaradi kogarkoli drugega. Vsaj zdaj sem lahko pameten tako….
2 februarja, 2008 at 5:31 popoldan
Če bi partner želel tako, bi se tut mene dalo prepričat. To je konec koncev dogovor dveh ljudi, ki se imata rada. Ampak res samo teh dveh. Sicer pa tut jst za zdaj lahk samo pametujem. ;9
7 februarja, 2008 at 2:54 popoldan
Smrt, tako blizu, tako daleč, tako enostavna, …
Povem ti, tvoja vprašanja so me hitro vrnila na pretresanje duhov, lastnih prepričanj in vizij o smrti posledično pa o obredju, ritualih in bolečini o kateri govoriš. Posebno na današnji prvi dan novega začetka;)
Veliko ljudi enako vrednoti črno in belo, rojstvo in smrt. Dan danes hočeš nočeš to ne more več biti čisto tako. Izumirajo obredi, ki so imeli svoj pomen, predvsem pa dajali ritem življenju, in se o pravi naravi le teh ni spraševalo veliko ljudi. Poredko se je rodil kak filozof ali upornik, ki je hotel upreti se sistemu, normam, in obrniti kak običaj in razmišljanje na glavo ter preoblikovati splošno smer. Znana imena so temu uspehu dokaz. Montignac, Leonardo, Schopenauer, Friedrich, Vincent, Karl, Tin…so many. Neki Jure nekoč? Maybe! 🙂
Rojstvo je nepredvidljivo, smrt je predvidljiva in tako je v nobenem primeru ne moremo izničiti, rojstvo pa lahko. Veliko znanstvenikov neutrudno dela noč in dan na vseh načinih preoblikovanja življenja.
(Rojstvo: dva se odločita, da se bosta dala dol, in naredila otroke…če pa to ne uspe, posežeta po kaki bolj kreativni ali znanstveni metodi….Čeprav otroka načrtujeta in si ga želita ostaja faktor nepredvidljivosti. Ali jima bo uspelo ali ne. So pa tudi taki, ki se odločijo, da otrok ne bodo imeli. Tudi oni na nek način kontrolirajo usodo rojstva. In upadanje natalitete v preljubi nam Evropi je temu tudi dokaz.
Smrt: je predvidljiva, nobeno živo bitje na tem planetu se ji ne more izogniti in ravno zato, ker je tako neoprijemljiva in čarobna že tisočletja odpira preprostemu človeku pa tudi vsem veleumom toliko zakajev, toliko neprespanih noči, toliko žalosti. Se pravi smrt is a big deal, o seksu se pa itak že dovolj govori.)
Smrt ni morbidna, razmišljanje o smrti ni mazohizem. Smrt samo je, premagati se je ne da, in popolnoma od nas je odvisno kako jo bomo sprejeli, živeli in prenašali »rojstvu«, se pravi našim otrokom. Strinjam se, da si v veliki meri sami krojimo življenje, da si vizijo o smrti in svoje poslednje slovo ima pravico in nalogo, (če to utegne seveda), oblikovati in izreči vsak sam. Zakaj je naše obredje ob smrti takšno kot je, bi bolje znali odgovoriti zgodovinarji, etnologi, duhovniki in psihologi, prav imaš. Obredje se je kreiralo skozi zgodovino in je v vsaki družbi drugače. V nekaterih fascinantno različno.
Kar mene v vsem tem še vedno bega, jezi in začara je to, da v vsej tej modernosti naše družbe smrt ostaja še vedno velik tabu. S pojavom »self thrive« vala »pozitiva do fula, in če nisi hiper optimist nisi kul« postaja smrt iz dneva v dan vse večji tabu. Ker o njej se ne govori. Ker biti v bedu ni kul. Ker beseda smrt se povezuje pri nas z vsemi najbolj negativnimi čustvi in izkušnjami. Nekako smešno pozabljamo, da je le dobro stoletje nazaj ravno ta splošni melankolični občutek še vedno bil špica takratnega počutja družbene smetane.
Se pravi, po večini teorij moderne self help psihologiji ,(verjetno dobro znane vsem), je treba negativo in smrt izkoreniniti kot izvor še večjega zla. Če izkoreninimo bolečino, bomo izkoreninili tudi zlo. Halo? To ne more peljat na dobro! Jaz se s to (trenutno že malo post moderno) teorijo o izločitvi bolečine enostavno ne strinjam. Bolečina in negativa je tudi pravi obraz življenja, trud in gonja izkoreniniti to žalost pa mnogim vzame vse preveč energije, da bi se lahko sprostili, sprejeli bolečino in realnost in enostavno uživali v lajfu. Preprosto; z vizijo, s sprejemanjem in ljubeznijo. Na srečo so na obzorju moderni filozofi, ki v naš vsakdanjih prinašajo svež veter mišljenja o različnih temah, med njimi je zagotovo tudi ena prvinskih – smrt.
Kaj lahko naredimo mi? Lahko poskusimo ozavestiti svoje prijatelje, da je smrt normalna, v svojem bistvu dobra. Obredje je nekaj drugega, in ga imamo pravico ob poslednjem slovesu izbrati sami. Govorimo lahko o smrti, jo sprejemamo, spoštujemo in se nanjo pripravljamo.
Če sem te prav razumela, tebe moti pogrebno obredje in navade, ki so ukoreninjeni v naši psihi in ravnanju, vsakdanu in družbi nasploh, kot nekaj kar se mora in spodobi po že naprej določenem in predvidljivem scenariju. Ravno zaradi nepripravljenosti na smrt bližnji velikokrat zaidejo v klišeje in izvedejo tisto, kar se pač izvaja. Itak so otopeli, ko jim kdo umre, ker ne vedo kako se obnašati s »smrtjo« in v tem trenutku je najlažje prepustiti, da stvari stečejo po predvidenem s strani kakega podjetja že v naprej pripravljenem vzorcu. Priznam tudi meni je to popolnoma banalno, vendar s praktičnega vidika gledano enostavno praktično. Ni mi všeč in tudi jaz si želim nekaj drugega. Pa ti povem, kdaj drugič.
Jaz kar se smrti tiče gledam zadeve predvsem iz dveh vidikov. Prva stopnja je lastna filozofija smrti, ki sama od sebe pripelje do razumevanja obredja in sprejemanja takšnega kot tebi ustreza.
Žal mi je malo, da v tvoji zgodbi nisem nikjer zasledila tvoje misli ali vprašanja, kjer se vse začne – Kaj se zgodi ko nekdo umre? Kaj se bo zgodilo z menoj, ko enkrat umrem? A me je strah smrti? Zakaj? Kaj bi bilo, če bi sedaj moral umreti?
Izhodišč za razmišljanje in ustvarjanje lastne smrtne filozofije je mnogo. Katere bom izbral? Tisto kar se mi ponuja vsak dan (krste, rože, venci, sveče, praporji, žare, žalostni oktet, govorec, karmine…) ali kaj drugega, inovativnega, popolnoma drugačnega, samosvojega, pa čeprav mi bodo rekli, da se weirdo.
Kaj lahko dam vsem tistim, ki so me imeli radi potem, ko mene nebo več? Kako jim lahko olajšam bolečino? Kako me lahko vpletejo v zgodbo, ki jo bodo prepoznali in poslušali tudi moji pravnuki? Jaz menim, da je oditi brez slovesa (če obstaja možnost zanj), enostavno banaliziranje pomena smrti in njene vloge v življenju. Kot tako je enostavno sebično; s tem oropamo dragocene izkušnje, vse tiste, ki so živeli svoja življenja z nami. Če jim ne damo jasne in nežne možnosti, da žalujejo za nami, jim s tem samo povečujemo bolečino in ne olajšujemo kot si mogoče nekdo razlaga. Ljudje smo bitja, ki živimo na zemlji iz zato lažje funkcioniramo s čim oprijemljivim kot le v duhovnem.
Želeti si izbrisati samega sebe z zemlje (brez pogreba, brez znamenj, brez govorov, ali vsaj sveče kot simbola tvoje luči na zemlji) zame pomeni ne znati ceniti lastne vrednosti svojega življena, vrednosti svojega telesa in svoje duše. Unikat si kot tak in živiš z nami, in želeti si, da za teboj ne ostane niti prah, niti kamen, niti solza je zame malo žaljivo. Če ne ceniš mističnega daru in vrednosti smrti, ne moreš v vsej globini ceniti niti vrednosti življenja. Se pravi s svojim izbrisom bivanja in telesa na zemlji zanikaš tudi vse nas.
Kaj bo rekel tvoj vnuk, ki ga mogoče nikoli ne boš videl, ne bo vedel tvojega obraza, ne bo vedel kdo si, ne bo vedel od kod sam prihaja…brez simbolov na katerega se tvoji otroci lahko oprejo prekineš zgodbo in oropaš tamalega tistega, kar vsak človek rabi, da si lahko reče gospod človek. Svojih korenin.
Ker ne vemo ne ure ne dneva kot pravijo se je treba na smrt pripraviti. Na rojstvo se vsi pripravljajo…recimo da vsaj 9 mesecev, če enačimo rojstvo s smrtjo, se je po tem takem treba dobro pripraviti tudi nanjo. Pripraviti se na smrt pomeni spomniti se je že sedaj tukaj in je ne prepuščati naključju. Živeti sedaj in tukaj, imeti rad ljudi sedaj in tukaj, truditi se sedaj in tukaj. Predstavljati si, da umreš vsak dan posebej in se zjutraj ponovno rodiš. Tibetanski menihi se pripravljajo na smrt tako, da vsak dan vadijo meditacijo smrti – poglabljajo se v barde (faze) umiranja in tako podoživljajo lastno umiranje vsak dan. Kristjani se v preprosti molitvi vsak dan spomnijo trenutka lastne smrti. Pa pustimo religijo, vere in smrt…to je že čisto druga tema. Vendar sta religija in smrt tako tesno povezana, da me tukaj kar prstki srbijo, pa ne bom
Dejstvo ostaja, da bolečine tistih, ki ostanejo, ko nekdo odide z ničemer ne moremo ublažiti, zmanjšati, potolažiti. Namen obredja verjetno ni bil zasnovan kot pripomoček kako ublažiti bolečino trpečim, ki ostajajo, ampak predvsem te iste opozoriti na minljivost lastnega življenja, opozoriti člane svoje skupnosti, da je smrt, s katero nekdo odide del življenja nas, ki ostajamo in nadaljujemo svojo pot. In spomniti, da nas vse čaka isto trpljenje, bolečina, bolezen in v končni fazi smrt. Pogreb, ali končno slovo…kot ga vsiljuje naša družba ali čisto drugačen obred slovesa, je le eden od obredov, ki označuje mejnike časa v našem življenju.
In spet pridem na prvo misel. Če veš, verjameš ali veruješ kaj se zgodi s teboj ko umreš, si potem lahko obrede (če sploh obstajajo) prikrojiš ali oblikuješ sam po svojem prepričanju vendar z vizijo prihodnjih rodov.
Jaz bi mirne duše rekla, da se vse naše življenje vrti okrog smrti. Če samo za milimeter zapraskamo v kar koli se dogaja okrog nas, vidimo, da vse nosi podton smrti povezanega z vprašanjem zakaj?
Jaz bi predvsem vprašala zakaj se v naši družbi gleda na smrt kot nekaj kar je treba omiliti, nekaj za kaj je treba poiskati rešitev, izkoreniniti, skriti…
Milijoni raznih denarjev se zlivajo v blagajne modernih psihoterapevtov, ki nam ponujajo analize, samoanalize, rešitve, še hitrejše rešitve, fast ego booste, motivatorje in mediatorje. Vsi poznamo moderno self help literaturo, to poznaš verjetno tudi ti.
Za bolj celovito sliko in vizijo o smrti pa ni odveč prebrati kako malo starejšo verzijo le te. Kakih sto, petsto, tisoč ali tri tisoč let nazaj. Če ne za drugega pa za počastitev prejšnjih generacij, katere zgodba smo tudi mi sedaj in tukaj.
(Botton in nejgove utehe filozofije, kar zanimivo za izhodišča…pa recimo obvezno smrtno čtivo Tibetanska knjiga mrtvih – vzemi si staro verzijo, mal skeri, tako drugačno razmišljanje, težka za prebijanje zaradi vseh prevodov in nekompatibilnosti, ampak gre. Beri počasi!.. in še Egipčanska knjiga smrti, Sveto pismo…materiala skratka v izobilju)
Joj sem se razpisala, mogoče čist falila temo, ki si nam jo hotel povedati Jure, vendar vseeno…napisano je…in papir (ali pa LCD belina prenese vse). Pustim ta komentarčem kot je, da mi ne bo kdo reku da sm kt Hem, da pišem pa brišem, dokler ne ostane skor nč več. Častna …….., da se bom poboljšala, upam, da še predem umrem 😉
7 februarja, 2008 at 4:12 popoldan
Hvala za komentar! Noro branje. Sam nisem želel v takšne globine, priznam, ker sem ostal na popolnoma drugi ravni razmišljanja. To bi moral biti že samostojen esej, ne pa samo komentar na nekem blogu. Zanimivo, dobil sem še eno čudovito razmišljanje na to temo in prav žal mi je, da se avtorica ni odločila za objavo! Ja, res so tabuji…
Komentiral bi samo eno stvar tokrat. Zakaj želim fizično neopazno zapustiti. Verjamem, da ljudje najdlje, najbolje živijo preko svojih dejanj. Želim, da se me spominjajo po tem, kaj sem počel, kako sem razmišljal, kaj sem ustvaril v času svojega življenja, kaj in koga sem ljubil… Tako bom pustil sled na tem svetu, z ničemer drugim. Tako bo živela moja duša večno. To je njej poklon, ne sveča, ne kamen! V svojih delih sam bom živel večno. Zato, ker cenim tisti del sebe, ki presega materialno bivanje tu in zdaj. Zato bi rad zapustil ta svet na način, ki sem ga opisal. Skušam vsak dan živeti, kakor da je to moj zadnji dan na tem svetu… kaj ni to najboljša pripava na smrt?
11 februarja, 2008 at 1:48 popoldan
Telo, duša in duh…ali samo telo in duša…that is the question first:)
Za komentar pa ni za kaj, si nisem mogla pomagat…in me včasih res premaga ta belina, in hotela sem ti to povedati.
Me veseli, da se pripraljaš na smrt vsak dan znova, ker nedvomno pride:) veselje pa tudi pride, ljubezen pa tudi, smeh tudi in boleičina in žalost, ki jo povzročiš in ostane za teboj in jo gledaš na obrazu prijatelja, ki se sprašuje zakaj, tudi?
Vsak si želi nesmrtnosti, poskuša jo doseči na tak ali drugačen način, to je popolnoma razumljivo in res je, da fizična pojava telesa ni potrebna za doseganje le te.
Kako jo bomo dosegli? V vsem stvarstu obstaja ena tako majhna in tako naravna stvar za to. Katera stvar pa to je, pa boš odkril sam:)…al pa ti prišepnem.
Zakaj obžaluješ, da se nisem odločila za objavo tega…misliš na svojem blogu ali objavo mojega imena?
V zadnji vrstici pa to kar ji gre…slovo, lepo se imej pa sonca naprej Jure.
11 februarja, 2008 at 2:22 popoldan
Telo, duša in duh…je debata, ki ji zaradi različnih nazorov verjetno ne prideva do dna. Meni pomembno dejstvo, ki sem ga želel izpostavit, tiči v tem, da ne vidim smisla, če moje zemeljsko bivanje še po smrti ovekovečajo materialne stvari, kot so sveča, kamen, telo, … Kot mi poljub ni apriori manifestacija ljubezni, tako mi sveča, roža in sveča nista apriori izraz poklona mojemu zemeljskemu bivanju. Druge, nematerialne stvari me bodo (če me bodo) ohranile v spominu tistih, ki bi si to želeli. Samo to. Če bo prijatelju lažje, če svojo žalost usmeri v svečo, prav! Samo zato mu ni potrebno “k meni” na pokopališče, ni mu potrebno stati skupaj s tistimi v vrsti na pogrebu, ki niso čist sure, zakaj so prišli in poslušati izrekanje sožalja, ki v resnici prizadetim pomeni kaj že?! Več je dilem in samo zase govorim, da mi fizični pomniki na tem svetu, kar tako za vse in kar tako, ker se spodobi… ne pomenijo prav dosti. Veliko več se bomo morali o tem pogovarjati, čeprav je sila težko. Tudi sam imam s tem probleme, priznam! A vedno sta (vsaj) dve poti… lahko vzameš miselno/čustveno berglo in se s pomočjo nekih ritualov, stereotipov,… postaviš v množico (čredni nagon), lahko pa narediš tudi kako drugače. In če nikdar ne bi želel obsojati drugih pri njihovih ravnanjih , potem je prav, da naredim drugače, ko tako mislim in čutim. Morda tako nekoč dosežemo kritično maso drugačnih razmišljanje in morda se nekoč res kaj spremeni…
Naiven do kraja 🙂
Nisem govoril o tvojem prispevku. Dobil sem še eno čudovito razmišljanje, ki ga avtorica ni želela objavit na blogu. Zelo osebno in iskreno.
Življenje, dober dan!
12 februarja, 2008 at 8:53 dop
Življenje dober dan, vsekakor.
Jure popolnoma razumem kaj bi rad povedal, razumela sem te že, ko si pisal prvič v blog. Tako, da smo on the same page here.
Želim ti razmišljanj, poglabljanj, dvomov, odločitev in vedno poguma v vsem kar počneš.
It´s not over till is really over…but how to know when is over?
Sonca vedno,
K
29 aprila, 2008 at 8:40 popoldan
Dragi Jure,
po nekem nenavadnem naključju mi je pod miško prišel tvoj blog, ki sem si ga z zanimanjem ogledala. Vsekakor pišeš nadvse zanimive stvari, vendar si v tem postu zapisal tudi kakšno neumnost.
Rada bi te opomnila, da imaš morda zožan pogled na kulture in civilizacije. Ni samo zahodna kultura tista, ki se na takšne (žalostne?) načine spopada z izgubo bližnjih. Jokajo tudi ostali narodi, ostale kulture, neevropske in nezahodne. Smrt je namreč eden od t.i. ritualov prehoda in normalno je, da so ljudje ob tem žalostni. Res je, ponekod je ta obred prehoda precej vesel, občasno tudi pri nas. Sploh pa zakuska po pogrebu, ko se ljudje napijejo, postane zelo veselo. Predvsem v Sloveniji 🙂
Druga reč, ki me je zmotila, je tvoj odnos do pokopališč, ki naj bi bila morbidna. Moram oporekati tvojemu razmišljanju, dragi Jure, saj so mnoga pokopališča pravi kotiček za sprostitev duše, meditacijo. Poglej si npr. Žale – saj vendar tam blizu tečeš!
In ja, ko umreš (če umreš pred nami), ti bomo zaplesali, zapeli kakšno veselo in se izpovedali tu na blogu.
Pozdrav,
Breskvica
30 aprila, 2008 at 5:56 dop
Zanimivo, tale post je izzval največ komentarjev in prav je tako. Gotovo imam omejen pogled na kulture in civilizacija in vesel sem, da se vsak dan lahko učim, berem, doživljam, spoznavam nove stvari. Ne morem ti oporekati v tem kar pišeš, ker se strinjam s teboj! Samo nekaj opomnikov v izogib morebitnemu napačnemu tolmačenju mojega pisanja. Smrt je gotovo žalosten dogodek in tudi žalovanje brezpogojno sodi zraven. Z izgubo bližnjega se mora vsakdo najprej spopasti na osebni ravni sam, ko je načeloma najtežje. Veliko težavo imam samo z vrsto ritualov (res govorim o zahodni družbi in resnično sem tukaj pisal samo o okolju, ki ga poznam in v katerem živim), ko družba to osebno izgubo samo še stopnjuje in prižene žalovanje do absurdov, ki ji opisujem v razmišljanjih. Zaradi teh absurdov je tistim, ki jih je izguba najbolj prizadela ,in so se seveda vsak na svoj način morali posloviti od umrlih, še mnogo, mnogo težje. Kakor, da bi družba s svojimi rituali v globoko in bolečo rano, ki jo smrt bližnjega naredi človeku, posula še malo soli. Ker se tako spodobi… Tega ne razumem!
Napisal sem tudi, da so pokopališča “načeloma rahlo morbidna”. Kljub vsemu, da tudi sam tu in tam zaidem na ta spokojna pribežališča, se mi vseeno zdi, da se jih ljudje (v povprečju in večini seveda) raje izogibajo.
Hvala, ker deliš z nami…
Sonca in sreče.
JJ