Poklicna deformacija?
Še pomnite “incident” našega najboljšega soseda, ko so se mu na nekoliko nenavaden način, predvsem pa na napačnih krajih, prikazale (bele) miške (v kosih)!? Kozarci za kumarice in kolegice od Miki Miške niso ravno zmagovita kombinacija. K sreči se je zadeva v medijih hitro polegla, but…
Se sprašujem, zakaj vodstvo trgovske hiše zadeve ni pograbilo z vidika sveže poslovne priložnosti in raje razmislilo o novem tržnem produktu!? Na etiketo kumaric bi pač natisnilo podatke o novih sestavinah, na etiketo dodalo kakšno slikico glodalcev, in nov produkt je tu. Ne pozabimo, obstajajo kulture, ki se čisto legitimno prehranjujejo z glodalci … kakor pač mi na drugem koncu sveta, drugačnih nazorov in poslanstev, mirno uživamo v slasteh naših “Ihanskih brancinov”. Če se zadeva slučajno ne bi uspešno prodajala v delikatesi, pa naj vse skupaj prestavijo na oddelek za male živali. Prigrizek, ki bi ga lahko poimenovali npr. “Miškumarca” (a se ne sliši čisto tako kot “šunkar’ca”), bi pogret izvrstno morda teknil kakšnemu hišnemu pitončku,…. Pa se bom v teh bolnih razmišljanjih raje pravočasno ustavil.
Šala vse skupaj, se razume! Morda pa sem res predolgo v trženjskih vodah, da se mi sploh utrne takšna ideja. Je morda čas, da odjadram drugam? Čaka me še veliko novih izzivov. Včasih se sam nad seboj resnično zamislim.
Explore posts in the same categories: Zgodilo se je
PRI JEŽU 
6 februarja, 2008 at 9:26 dop
Afera miška je že dolgo za nami, vendar nikoli ni vse o vsem že povedano, a ne?
Z vidika trženja bi se z miško, ki je zašla dalo narediti marsikaj. Ideja za nov produkt ni slaba;). Mogoče res. Če samo pogledamo kakšne buče nam in mogoče sami sebi prodajamo in kaj vse kljub svojem globokem notranjem prepričanju o zavestnem potrošništvu kupujemo. Vseeno sem prepričana, da je slovenski javnosti (predvsem pa povprečni mamci, ki jo miško, tako kislo kumarično zagleda na polici) vseeno preveč bljak, da bi si večkrat želela gledati miško na policah najboljšega soseda ali najboljšega prodajalca pasje ali pitonje hrane. Tako, da predvidevam, da se nov produkt it tega dragi Jure, ne bo izcimil.
V Sloveniji radi rečemo, da živimo v Evropi, daleč od Balkana, mahale…in po tej logiki želimo, da vse tudi zgleda evropsko, diši evropsko, govori evropsko. Skupni evropski imenovalec? Še otrokom v vrtcu je jasno, da ga ni. Iščemo evropske sledi, evropske jedi, evropski pečat, evropske vrednote…skupni imenovalec…
Sedaj ko “Slovenija vodi”, ga lahko kot mislijo mnogi, postavi sama. Sodeč po odzivu na miško v kisu bi ta usmeritev bila „sterilnost“. In sterilnost ne dopušča napak, niti najboljšim. In imamo še en evropski kriterij za skupni imenovalec, uf končno..si lahko oddahnemo, vsaj do iskanja drugega.
Kako malo je potrebno, ena miš..pravzaprav pol miši…In v tenutku se Slovenija poenoti, adrenalin naraste, pridih revolucionarne nostalgije se prebudi v nas. Vsi smo na nogah, zakaj? Ker sterilnost ne dopušča napak, ne miši tam kjer ne sodijo, ne pajkov, ne nenavadnih misli, ne drugačnosti. In tega ne bomo tolerirali, enostavno ne, a ne? „And the south has risen again“, bi rekli tisti izpod Mason Dicksonove črte. Pri enih zgražanje, pri drugih kot pri meni, sledi smeh, zabavam se ob tem. Pa ne cinično ampak iskreno, kot da sedim na strehi in opazujem svoje malo mesto.
Mene je v vsej miškini aferi presenetil predvsem silovit in usklajen odziv medijev. Zaključek, ki se mi je porodil in ne morem mimo njega še sedaj, ko pomislim na to miš je, da je bilo vse preveč natančno, bliskovito, prodorno s pridihom strategije v ozadju, da ne bi vsega tega opazili. Meni se je zdelo vse skupaj kot dobro načrtovano in s točno določenim ciljem. (Pa ne me narobe razumet, nisem born in the USA in me ustvarjanje panike ne paničari, bolj zabava bi rekla.)
Ko izrazim to svoje mnenje me vpraša nekdo:“Ja a misliš da so v mečkatorju res taki bebci, da bi si namerno delali negativno reklamo?“ Jaz pravim da je možno, ja…zakaj pa ne?. Pa ljudje božji, ves šov biznis, in s tem tudi oglaševanje; vsa ta industrija živi od tega!
In ljudje se radi zabavamo, teater, presenečenje, groteska, burleska…vedno pali. Ali so dosegli željeni rezultat ali ne, to bodo sami presodili.
Pritegniti pozornost, ki ustvari paniko (katera, vsi vemo, lahko ob pravem trenutku prikrije katero bolj pomembno in sporno dogajanje v državici Sloveniji) in nato se v odličnem hitro reagirajočem zaskrbljenem piarovskem stilu delati presenečenega nato globoko in iskreno se opravičiti ljudstvu.
Samo vsi vemo, da nič ne vliva večjega zaupanja kot usmiljenje in sočutje od iskrenem opravičilu. Če ti je iskreno žal, ti je že oproščeno, pravijo. Jaz sicer bolj redko slišim, da mi tisti, ki mi največ pomenijo rečejo oprosti. Verjetno jim je nekdo nekoč rekel, da je to za softiče v dobrem odnosu nepotrebno…. Sama vem, da iskren oprosti pri meni vedno pali;)
“Isreno obžalujemo“…to slišimo vsak dan, a ne. Pa če to reče mečkator ali mister B of USA. Ljudje smo v svojem bistvu dobri in verjamemo, da so tudi drugi dobri. Če kdo reče oprosti, kako lahko temu oporekaš? Zato upamo in upamo. Kaj bi pa prišli brez domišljija in kam bi pa prišli brez upanja?
Od profesionalne deformacije do miši do upanja…In a weird sense it makes sense.