Tri srca

Kakšen dan sem potreboval in en samoten, nočni regeneracijski tek po ljubljanski soseščini, da sem uredil nekaj vtisov s svojega drugega uradnega polmaratona (21km). 17. maja 2008 so bili spet na vrsti Radenci, kraj nesrečnega imena, kjer sem pred dvema letoma naredil eno veliko neumnost, ki pa se je na srečo – nekje na 37 km – dobro končala. Letos sem zastavil stvari malo drugače. Ne bom se spuščal v podrobnosti vsakega kilometra, ker sem stvari doživljal močno drugače kakor na svojem prvem uradnem polmaratonu pred skoraj natanko dvema mesecema v Sežani. Prvi je kljub vsemu nekaj posebnega, prvega ne pozabiš nikoli 🙂

Maraton treh src je nekaj posebnega že zato, ker mora večina tekačev vstati že okoli 04.15 zjutraj, če želi pravočasno prispeti ne štart v Radence. Kot veste, marsikaterih koncev “lepe naše” avtocesta še ni dosegla. Pa saj za lepe stvari zjutraj človek prav rad in hitro vstane! Malo težje pa taisti človek prepriča, da (4 ure pred tekmo) vase stlači manjšo goro makaronov. Z malo dobre volje, smeha in ob zabavnih komentarjih smo opravili tudi ta ritual. Skupaj s skodelico kave, velikim jugurtom in s kahlo zelenega čaja je to dobra garancija, da bom nekaj minut pred tekmo vse to lahko tudi gladko izločil in se na progo podal peresno lahen. Prehrana je zanimiva reč, a o tem kdaj drugič.

Tokrat smo se v Radence podali družno. Zabavno je bilo že na poti, pa tudi pred štartom smeha ni manjkalo. Smeh se mi zdi najboljša terapija za sprostitev. Adrenalin pa se je tako ali tako že vohal v zraku. Na poti do štarta naletim še na nekaj tekaških prijateljev in znancev. Veseli ponovnega snidenja si zaželimo dober tek! Na štartu vse po starem. Malo nestrpnosti, prerivanja, ogromno nasmehov, dobre volje… Ignoriram gnečo in se pomešam nekam v sredino. Kenijce in Heleno Javornikovo je pač treba spustit naprej 🙂

Nisem gojil prevelikih pričakovanj pred tem tekom, čeprav sem vedel, da sem dobro pripravljen. Od obiska tekaškega tabora v Rovinju sem spremenil tudi način treninga in prehrane. Z manjšim obsegom in bolje načrtovanimi treningi dosegam boljše rezultate, pa tudi manj utrujen sem. Zato sem se v boj podal povsem sproščeno.

Klasično hiter začetek, a tokrat z moje strani bolj preudarno. Že prej sem se odločil, da ne bom lovil prijatelja Štefana, ki se sicer ukvarja tudi z gorskim tekom. Prvič pa sem tekel tudi z novo pridobitvijo, odlično tekaško Polarjevo uro, ki se je izkazala za izvrstno naložbo. Malo mi je pomagala, da sem se zamotil med samim tekom, po drugi plati pa sem lažje spremljal razvoj dogodkov. Ponovila se je zgodba iz Sežane, prvih 10km sem obrnil v odličnih 40 minutah, kar pomeni 4min/km. S tem časom bi se v kategoriji tistih, ki so v Radencih tekli samo na 10 km uvrstil v prvo deseterico. Za razliko od Sežane, ko sem do desetega kilometra ob podobnem tempu preživel že precejšnjo krizo, sem se tukaj počutil še vedno odlično. Spodbudno!

Še večja spodbuda pa so bili spet navijači ob progi. S svojih vrtov, klopi in stolov, ki so jih prinesli k cesti, z oken svojih hiš… so spodbujali prav vsakega, ki se je športno boril sam s seboj. Zdelo se je, da je godba na pihala, ki se je spominjam nekje na polovice proge, igra za vsakega borca posebej. Postojanke z bogato kulinarično ponudbo (voda, izotonični napitek, sladkor, banana, pomaranča, piškot) so bile posejane skoraj na vsake tri kilometre, svoje pa so dodali tudi požrtvovalni gasilci s kopalniško ponudbo in demonstracijo prenosnih tušev, ki so hladili naša vroča telesa.

Po pretečeni prvi polovici pa so se začele težavice. Preveč lepo bi bilo brez njih 🙂 Vročina je pokazala zobe, v tistih koncih so bojda namerili konkretno preko 25 stopinj Celzija, za nameček pa se je v tekače uprl še nenormalno močan veter. Če so Kenijci izjavili, da jim je bilo tistega dne v Radencih vroče in če bi še Kreslinu tedaj veter kuštral lase, potem si predstavljate te peklenske pogoje v katerih smo se nič hudega sluteči znašli tekači na progi. A borci se ne damo! Kljub temu, da je tempo drastično padel, sem se nekako uspel privleči do cilja. Avtosugestija, pomoč sotekačev, spodbuda organizatorjev in kakšno okrepčilo tu in tam so me gnali naprej. Najbolj pa me je dvignila skupinica tekačev, ki me je dohitela nekje pred 15km, ko je vodilni med njimi, med sproščenim, a hitrim tekom, ostalim pravil vice… Z nasmehom na ustih sem se podal v zadnjo tretjino. Izmučen, a lahkih misli ter veselega srca.

Z načrtovanim rezultatom v tako težkih pogojih seveda ni bilo nič, kljub vsemu pa sem svojo najboljšo znamko na 21km premaknil za cele tri minute in pol. Zdaj znaša že kar simpatičnih 1:33:12, kar za manj kot 8 mesecev teka bojda ni tako slabo. Do oktobra bi želel to razdaljo odteči pod 1:30:00, kar se zdi dosegljivo. Če bodo poletne priprave uspešne, pa se v Ljubljani oktobra ponovno lotim antičnih 42km.

Da pa vse skupaj ni šala, so nas v Radencih opozarjali rešilci in zdravniki, ki so imeli nenormalno veliko dela. Kar nekaj nesrečnikov je v Radencih stopili preko meje svojih sposobnosti. Samo, da se je vse dobro izteklo!

Zaključimo bolj veselo. Komaj čakam naslednje izziv. Nekaj novega zame. Gorski maraton štirih občin. 35km, 5100m vzponov in spustov, najvišja točka maratona 1760m, najnižja 361m, časovna omejitev 8 ur, želja priti naokoli v petih… Vse to čez ene mesec. Povabim vas na en lep izlet 🙂

Sonca in sreče.

Explore posts in the same categories: Izzivi, Zgodilo se je