Med nebom in zemljo
Če je bog res ustvaril zemljo in nad njo razpel nebo, se je moral za tiste, ki življenje uživajo v obeh teh dveh skrajnostih, spomniti še nekaj, kar povezuje tisto praznino med njima. In nastale so gore, nebeške lestve, ki izzivajo najbolj drzne. Za tiste malo manj drzne, pa je božja roka domala povsod po deželi Kranjski posejala kopico lestvic – manjših plezalnih sten, da se lahko – kot mlade opice – malo obešamo po njih in iščemo v njih svoj mir in svoje izzive.
Svoji dragi, a žal vedno malo pozni, sestrici bom vedno dolžan vsaj dve stvari. Da mi je pokazala, zakaj in kako lepi so hribi, da me je naučila jih ljubiti in spoštovati hkrati. In drugo, da me nekoč navezala na plezalski štrik in rekla “zdaj pa plezaj”. Če sem čisto iskren, se niti ne spominjam natančno, kje se je pravzaprav to zgodilo, a je kljub vsemu povzročilo, da sem v doglednem času nekako zbral najosnovnejšo plezalno opremo. Danes, po kakšnih dveh letih, žal še vedno izgleda tako, kot bi jo kupil včeraj. Ne tako moderna, ampak tako nova in nerabljena! In grem in se tu in tam obešam… mnogo premalo, a s toliko večjim užitkom.
Zakaj? Nekaj mora biti v tem, da človek nenehno skuša svoje meje, da se spopada s svojimi strahovi in v nemiru išče svojo pomiritev. Mar se tako zbadamo v svoje ahilove pete, se učimo in rastemo? Kdo ve! Vem pa, kaj pomeni, ko s konicami prstov vseh okončin – zataknjen v steni nekje med nebom in zemljo – zbiraš vsak drobec koncentracije, ki ga premoreš. Mišice trzajo in z mislimi jih skušaš obvladovati. Iščoč za najmanjšimi stopi, ki bodo še prenesli, da se uprem vanje, skušam pozabiti, da je nekaj deset metrov nižje nekdo, ki me bojda varuje. Gre za zaupanje. Najprej vase, potem pridejo na vrsto še vsi ostali. Ni bilo vedno preprosto, a počasi začenjam razumeti. In uživati. Ko vsak dan izzivam sebe, čutim, da živim. Ne izzivam se samo s stvarmi o katerih danes pišem, temveč z vsem kar počnem. Princip je isti, vse ostalo so nianse, bi rekel panonski mornar Đole. In lepota je ravno v njih, v podrobnostih. Če bi si lahko želel še več, bi vse to želel z nekom deliti. Na en tak poseben način. Stvari so preprosto lepše, če jih delite 🙂 A nič na tem svetu ni zastonj. Zato vzemi, kar si v življenju resnično želiš in plačaj, kolikor je pač potrebno. Temu pravim odgovornost. Do sebe in družbe. Čisti računi, miren spanec. Grem počivat…
Predvor, 25.5.2008
PRI JEŽU 
6 junija, 2008 at 1:42 popoldan
Hvala Jure za te trenutke iz narave, in tvojo plezalno izkušnjo, bravissimo, čestitkissimo! Ko sem te brala so me kar blazinice zabolele, in mi magnezij zlezel v nos in se pripravljam, da bom kihnila in se vrv zmehča in potem se sam slišim… »Vse je okej, in ja no vi tam dol…vem, da je pogled OK pa vseeno mal koncentracije ne škodi…jst kle »visim«!! predvidevam, da se to tebi ni zgodilo, si oddahnem in berem naprej.
in te berem in misel mi začne zgodbo..
Nekako takole je bilo…
Bog je ustvari zemljo in nebo, in ker sta tako čudovita kot praviš, sklepam, da je ta Bog kar car! (Do we like, know him?)
Slovenc je bil hvaležen in je vzljubil Boga in to njegovo nebo in zemljo in so postali neločljivi del njegove usode. Vmes je vzljubil še stopnice in lestve in bil presenečen nad svojo močjo, svojo voljo odločnosti in vztrajnosti, ko si ju skuša podrediti. V tem trenutku je sprejel goro in lestve in bilo je dobro. Nato je Slovenec hotel več in si je rekel, če zmore ta Bog, zmorem tudi jaz. Šel je dlje, kot le hodil po hribih. In predal se je steni. In bilo je dobro.
Takrat je odkril v sebi tisto strast in milino in prepoznal ta pra občutek. In bilo je dobro in to je bila ljubezen. Ki ostane tudi, če pride slab dan. Tista ljubezen na katero lahko računaš, se nanjo opreš ko ti je bed, ko se ti zdi, da si nevreden blagra ali čudeža. Ljubezen, ki ne išče svojega in ti je nihče ne more vzeti. Ker je tvoja. In kaj te briga kaj pravijo drugi.
Ko se nekdo s takim užitkom in pričakovanjem, ki sem ga nekako začutila in razbrala pri tebi, predaja steni, si nikoli ne morem, da ponovno ne začnem razmišljati zakaj? Odgovorov je premnogo, vsakdo ima svoj razlog. Eno dogovor pa se vleče nekako skozi vse plezalne in alpinistične zgodbe, ki so mi prišle pod roke in na ušesa. Smisel se mi razkrije…izzvati se, uriti se, umiriti se in skozi to učiti se predati nečemu v upanju, da se boš enkrat zmogel in naučil predati se nekomu? Nekako tako si predstavljam to ljubezen. Kaj ti misliš?
…sestri prlepi enga lubčka da jo bo vse bolelo, v zahvalo, ker te je naučila objemat stene in se predajat hribom…pelji jo na češnje;) ker ni lepšega sadja za ženske kot so češnje …res je, ni ga! Predstavljaj si enga modela, sedi na klopci, prekrižane nogice, desna visi čez levo, mrmra si neko pesem,…. veselo sega v svoj škarnicel, potegne par češenj in zoba, češnjo za češnjo…hm, meni zgleda nekako…puffy? Ma skratka point je, da bi vseeno prisedla…, ker pač tip v roki drži »češnje«.
P.S. Jure verjetno se zavedaš, da smo vsi, ki smo brali ta post me tem gledali tvojo a**…tko, da ne bit presenečen, če boš šetal po cesti, ko iznenada začutiš kako ti nekogar pogled drsi po hrbtu navzdol;)
En objem ti dam, tako dolg..kot , kot ..cela rola toaletnega papirja.
Sonca vedno zate:)