Poznate občutek, ko nekaj v tebi kriči tako močno, da tega preprosto ne moreš preslišati? Sploh ni treba prav natančno prisluhniti, kajti sodobna civilizacija je te sposobnosti človeku tako ali tako že zdavnaj pohabila. Občutek, da preprosto veš, da – tukaj in zdaj – moraš to storiti. Pa naj bo na videz še tako skregano z logiko, še tako čudno, neverjetno ali celo nevarno … a zdi se, da preprosto moraš. Klic, ki se mu ne upiraš, o katerem se ne sprašuješ, samo slediš. Eno je moja neizživeta ljubezen do hribov, a česa tako močnega že dolgo nisem čutil. Zadnje čase je vsega bilo malo preveč. Z nasmehom in dobro voljo smo premagali vse in še več. Zmagali smo, kjer se je to zdelo domala nemogoče. Preživeli, kjer bi se močnejši ustavili. Smejali se tam, kjer bi se drugi kvečjemu nasmihali. Tekli smo, kjer se običajno hodi… A včasih se je potrebno za trenutek ustaviti. Zvoni, v meni zvoni! Nekaj me kliče in opozarja, da moram ostati blizu sebe!
Sobota po preplesani in domala neprespani noči. Še ena! Slab občutek imam, če prespim dneve, ko lahko sicer počnem nekaj drugega, nekaj drugačnega, samo in le zase. Dobre tri urice počitka so bila dovolj, da sem kljub dežju kar skočil pokonci. V nekaj minutah sem na postelji razporedil vse kar premorem od svoje zimske hribovske opreme (vključno s sestrinim cepinom, podarjenimi derezami in s popustom kupljeno čelado), skuhal čaj, dodal še peščico suhe hrane in vse skupaj premeril s pogledom. Da le ne bi kaj manjkalo. Malo pozno za pravega hribovca, a vendar sem se z nasmehom in pesmijo v glavi, peljal proti Kamniški Bistrici od koder sem preko Kokrškega sedla želel zlesti na Grintovec. Nič posebnega bi rekli nekateri, vseeno pa nobene zimske ture ne gre podcenjevat.
Že iz Ljubljane do Kamniške Bistrice me je spremljal dež, tekoče sonce oz. kakorkoli se že temu lahko reče. A ni bilo pomembno, čutil sem, da moram. Mimo koče v Kamniški Bistrici se zapeljem do dveh rdečih tabel. Desno na Kamniško, levo na Kokrško sedlo. Ustavim avto, obujem in oblečem se vremenu primerno, in se mimo napisa “Kokrško sedlo – 3ure in 45min” strumno podam na pot. Kot da bi vse to bilo del od mene neodvisnega načrta.
Silovito premagujem uvodno strmino, brez palic bi bilo še mnogo težje. Dež me biča po obrazu, voda mi polzi po licih, a pozabim na vse, odklopim. Pol ure hoda in pridem do izhodišča do koder bi se pravzaprav lahko pripeljal tudi z avtom. Tu se pravi vzpon šele začne. Ker sem prehitro začel, si vzamem minuto in nekaj malega pojem za moč. Kdo ve, kaj bo kasneje?!
Silovito se je začelo. Vsi hribovci poznate tiste zoprne dostope, ki se vlečejo vse do tedaj dokler ne premagaš gozdne meje. Bil sem sam in ni se mi bilo potrebno ravnat po tempu drugih. Kljub izdatnemu dežju in okornim gojzarjem sem bil kar hiter. Morda prehiter. Z vsakim višinskim metrom je postajalo hladneje, pojavljale se se prve zaplate snega, dež pa je postajal vse bolj leden. V daljavi, kjer se je dalo slutiti sedlo, so se že kuhale megle, oblaki pa so pritiskali vse nižje. Nekajkrat globoko vdihnem, preverim opremo in že dirjam naprej.
Sledim markacijam, snega je vedno več, oznake na tleh zakriti, stopinje mojih predhodnikov pa so prav tako bile od narave že davno pozabljene. Z nekaj ugibanja le nekako najdem pravo pot. Prebijam se čez narit sneg, ki so ga z vrhov čudovitih Kamniško-Savinjskih alp prinesli plazovi. Prečim pobočje, ker imam občutek, da se bo po desnem robu snežnega jezika lažje napredovalo. Utiram si belo gaz in včasih že prav obupno grizem v snežno odejo. Nemalokrat se mi udre kar pošteno čez kolena, sneg je težek in ne odneha, narava se za mojo malenkost pač ne zmeni. Napačnega si je izbrala, da ga takole heca!
Kako preprosto se bi bilo obrniti, v nekaj ducat minutah bi bil pri avtu, na suhem in toplem, še malo kasneje pa bi brezskrbno lahko ždel na kavču pred televizorjem, grizel čips in pozabil na vse… Namesto tega se premočen do kože odpravim naprej proti vrhu, ki se zdi nedosegljiv. Z dežjem so se mešale velike, mokre snežinke in prav nič ni kazalo na izboljšanje. Nizki oblaki so preko vrhov pritiskali v dolino in veter je prignal prve megle. Veličastno in grozljivo hkrati. Samo On in samo jaz sva bila tam. Slišal sem svoj notranji glas, On pa je govoril v jeziku Matere Narave. Tako obupno majhnega sem se počutil! Beži z gore, če želiš še kdaj razmišljati o tem, kako lepo je živeti! Tako nekako se je slišalo.
Vrh Grintavca sem odmislil že mnogo prej, a sedlo bom dosegel, pa naj stane kar hoče. Kako neumno razmišljanje pravzaprav! Kakšno slabo uro pod vrhom, vsaj tako se je dalo slutiti, sem nadel vlažne rokavice in se še bolj divje zagrizel v strmino. Pobočje je kar klicalo po tem, da bi se po njem zapeljal kakšen plaz, a sneg je bil solidno predelan, zato sem upal, da se kaj takega ne bo zgodilo. Z vsako minuto se je vreme slabšalo in proti vrhu je bilo potrebno pohiteti. Strmina vršnega vzpona je bila ubijalska. Vsako stopinjo sem moral dobesedno vsekati v tu in tam zbito snežno odejo. Trideset korakov in nato počitek za deset vdihov, ki sem si jih privoščil, telo pa se je pri tem neprijetno hladilo. Zato sem število korakov v intervalu povečal na petdeset, srce pa je v zahvalo še bolj noro razbijalo. Ura je kazala, da sem ves čas na 90% ali še malo preko maksimalnega srčnega utripa. Kakor da bi srce želelo povedati, da bo z veseljem dalo vse od sebe! Gledam v tla in štejem korake. Zretje v grozeče oblake, dež in sneg v obraz mi res ne bodo pomagali do cilja. Nekajkrat nevarno zdrsnem, zato se zamislim in nadaljujem oprezneje.
Iz megle se izvijejo zelene kovinske konstrukcije tovorne žičnice. Ni več daleč do sedla. Tega se spomnim še iz časov, ko sva z Melito pred nekaj leti prvič obiskala Kokrško sedlo. Flashback, v mislih kratko prevrtim film, osvežim lepe spomine na tisti vzpon in se z nasmehom zaženem še v zadnjih nekaj sto metrov strmine. Ubija.
Srce bo skočilo iz prsi, premočen sem in zebe me! A noro srečen. Ne znam opisati, tudi nočem, nekatere stvari je preprosto potrebno doživeti. Srečen, ker sem stopil še manjši korak bližje k sebi, korak bližje cilju, ki sem si ga zastavil. Ko bom spoznal in razumel, kdo in kaj sem, brez vsega sranja preteklosti in sedanjosti, bom razumel svojo pravo bit. Vem, da v življenju bližnjic ni, zato jih ne iščem več. Marsikaj gledam drugače, ker drugače preprosto ne gre! In svet se drugače odziva. Močno drugače, pozitivno in z nasmehom. S svojimi mislimi v svoja življenja privabljamo tisto, kar želimo! Tako svojo srečo, kakor tudi vse ostalo. Energija, pozitivne vibracije, deluje, samo prisluhniti si moramo. Morda komu vse to ne bo všeč, a s tem se bo moral spopasti vsak sam. Prijatelji lahko in morajo stati ob strani, a največji izziv smo mi sami. Sami sebi! Močnejši kot smo, težje je! Ali kot pravi tisti znani angleški pregovor…”The fatter they are, the harder they fall!“
Na zavetrni strani zaprte koče na Kokrškem sedlu preverim vmesni čas, se hitro preoblečem v malo manj mokro perilo, zbašem še dve energijski ploščici ter vse skupaj zalijem še s čudovitim čajem, ki ga mešam s snegom, ker je žeja prevelika za malo čutarico. Drugi padec na debelem ledu pred kočo je bil več kot očiten znak, da naj se že vendar spokam v dolino. S pogledom iščem še pot proti Grintavcu, a sta megla in oblačnost pregosta. Zaprem oči, vdihnem in se v mislih zahvalim, ker mi je dano početi vse to, kar počnem, ter stečem nazaj.
Utrujenost je čudežno izginila, verjetno pa jo je zalil adrenalin ob pogledu na strmino po kateri sem prišel. Preverim opremo, zategnem pasove svojega nahrbtnika, se v mislih še enkrat zahvalim za ves sneg in dež, ki še ne odnehata, ter se nemudoma poženem po pobočju v dolino. Spet se vdira do kolen in še mnogo čez, a fizika s svojo prijateljico gravitacijo dela s svoje. Druge poti kot navzdol ni. Nekajkrat se pošteno zataknem in padam sam preko sebe, s težavo se ustavljam, a še vedno obvladujem situacijo. Višinski metri, ki sem jih prej v znoju oddelal, so zdaj v obratni smeri prava igra. Odločim se za levo varianto, ki pa se kmalu zoži v koluar, kjer so kupi kamenja pomešani z veliko prav čudnega snega in hoja postane rahlo zoprna.
Občutek majhnosti ob pogledu na stene na moji levi mi je za trenutek odvzel dih, predvsem pa malce preveč pozornosti. Čisto dovolj, da sem zgrešil stopinjo in zgrmel preko manjšega snežnega skoka. V hipu sem se znašel na trebuhu in se kot po čudežu brez cepina ujel na konice stopal, ki so po nekaj metrih drsenja le ujela razpoke v zbitem snegu. Ostra bolečina se je zarezala v levo ramo. Globoko vdihnem in z mislimi preletim svoje telo, če je z drugimi deli vse v najlepšem redu. Vse kaže tako, le rama boli, a zdi se, da so vse kosti in sklepi na svojem mestu. Obležim za nekaj dolgih sekund, da najhujša bolečina mine. Vstanem in se na široko nasmehnem, ker bi se lahko končalo tudi močno drugače. Nič ne de če roke ne morem normalno dvigniti v višino glave, poznamo poškodbo in nekaj časa bo pač malce težje z levico kaj pametnega početi 🙂 A konec dober, vse dobro. Nadaljujem previdneje, močno previdneje! Iz koluarja se prebijam desno do gozdne poti, ki je sicer počasnejša in vsaj na videz varnejša.
Kakšno urico pred koncem moje sobotne avanture je Narava še enkrat pokazala svojo moč. Megle so se razkadile, veter je vsaj delno pregnal oblake in dan me je nagradil z redkimi, a močnimi sončnimi žarki in nekaj božansko modre nebesne modrine. Iz premočenih oblačil se je pričelo kaditi, sonce se je bleščalo v mojih očeh in toplo je bilo tako zunaj kakor tudi najgloblje v meni. Za nekaj dolgih trenutkov sem se ustavil, zaprl oči in dihal. Poslušal zvoke, ki jih mnogokrat tako pogrešam in me tako pomirjajo. Preplavil me je neverjeten občutek lahnosti, skoraj lebdenja. Čutil sem se del tistega trenutka, del sebe in del narave, ki se je še malo prej zdela tako velika. Zdaj sem se čutil del nje, del nečesa več, del velike skrivnosti, del vesolja. Čutil sem, da mi daje energijo in še več energije, da je lahko črpam in dajem tudi naprej. Je to naše poslanstvo – “trgovanje” z vesoljnimi energijami?! Nikjer nikogar in hkrati občutek vseprisotnosti ter prepletanja energij. Nenavaden občutek, verjetno zato, ker nam je malo tuj!
Slaba urica do avtomobila je bila zgolj še formalnost, začinjena s pomislekom, kakšno srečo imamo, da lahko le nekaj deset km od glavnega mesta stopimo do bližnjega potoka in se v njem mirno odžejamo.
Noro, noro in še enkrat noro. Vse kar potrebujemo za srečo najdemo pravzaprav zelo, zelo blizu! Kar v nas samih.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
Nejc Zaplotnik
PRI JEŽU 
Nedavni komentarji